"Nasledniki povojne zmagovite evropske arhitekture danes prejemajo račune za kompromise ob obračunu z nacistično Nemčijo, antifašistična epoha pa je v izteku prispela k svojim kalnim izvorom, kjer životari presenetljiv paradoks trenutka, da na človekovih pravicah utemeljena Evropska unija za zagotovitev mesta v nastajajoči geopolitični sliki prevzema vojni govor nacistične Nemčije – 'evropska enotnost v imenu ruske in ameriške grožnje'. Strahotno zgodovinsko breme tega aksioma obeta minimalne možnosti njegove politične afirmacije, stara celina pa je danes zaradi razvojnega zaostanka v še slabšem položaju kot pred osemdesetimi leti. V strahu pred razdelitvijo v nove interesne sfere mezijo okoliščine za vznik evropskega akterja, ki bo poskušal enotnost enako kot Hitler doseči zlepa ali zgrda.
Že iz njene klečeplazne politike do Izraela je jasno, da pretendent za evropsko vodstvo v digitalnost ne more biti Nemčija, ki jo je nacistični načrt pripeljal v brezna človeške uničevalnosti. Katastrofalnih posledic drže 'Nemčija nad vsemi' niso izbrisala niti desetletja kesanja, ko je bila nacistična naslednica prisiljena vzeti nase še krivdo preostalih evropskih držav, svojih predvojnih prilizovalk, ki so tako ali drugače implementirale industrijsko dobo na krilih zaseženega judovskega denarja, po vojni pa za nameček dokončale še veliki nacistični projekt – izselitev ostankov judovskih skupnosti iz Evrope.
Medtem velja biti pozoren na francoski politični prostor, ki premore nekaj osebnosti s težnjo po vpisu v zgodovino in bi v okoliščinah v kot stisnjene Evrope utegnile postati gonilo fanatizma večjih razsežnosti."
