"Teden nazaj sem obiskal babi ravno v času poročil. Jeseni bo stara 98 let. Da, osemindevetdeset! To je skoraj 100. Popolnoma lucidna gospa je, še vedno prebere Delo in vsak dan gleda poročila.
Pravzaprav jih gleda vedno bolj naglas, kar, če dobro pomislim, nima velikega smisla, ker gledamo z očmi, a tako pri teh letih pač je. Tokrat jih je gledala do konca na glas. Zdela so se ji tako pomembna, da mi sploh ni namenila pogleda, motreč v ekran je pomahala z roko, naj sedem, se zberem in potopim v nekaj, kar se ji je očitno zdelo sila pomembno.
Na ekranu zagledam mladeniča. Primeren kandidat za predajanje najglobljih resnic. Morda je že diplomiral ali pa je nemara celo še absolvent, toda v teh poletnih dneh, ko od resnic utrujene starejše kolegice in kolegi dopustujejo, mu je prekaljena urednica ponudila priložnost. /.../
Ničesar novega nismo več izvedeli o usodi, ki nas bo doletela čez slabo minuto. Zlati prinašalec skorajda poslednjih novic se je obrnil na kamero štiri in nadaljeval tam, kjer so mu naredili piko in postavili veliko začetnico. Napletati je začel nove usodne zgodbe vročega poletja. Najprej je preštel mrtve otroke v Gazi, navrgel par podatkov o tem, kako pametno in bogato se oborožujejo naši tradicionalni evropski zgledi, potem pa povedal še, kakšna globa vas lahko doleti na Hrvaškem, če boste avto parkirali pod borovec na Kamenjaku. Kot da se ni zgodilo nič. Kot da ne bova z babi čez nekaj sekund postala upepeljeni žrtvi ruskega 'narobe'.
Babi je bila povsem iz sebe. Svetu, ki drvi naprej s tako hitrostjo, je težko slediti. Toda doumela je bistveno.
'Mihl moj, te hudiče je treba ustaviti.'"
