"Živimo v času velikih sprememb. Geslo, rojeno na ruševinah človečnosti in etike, "Nikdar več", je postalo prazna parola. Sistem mednarodnega prava in inštitucij, ki naj bi ga varovala, je grobo in skoraj nepopravljivo porušen, kot da ni več orodij, ki bi lahko uravnavala odnose. Zato se zdi, da odnose v svetu uravnava le še groba, brezobzirna moč. Tudi v Evropi.
Pa vendar ima naša celina učinkovito varovalko miru v skoraj pozabljeni Konferenci o evropski varnosti in sodelovanju. Nastala je v času hladne vojne prav zato, da bi domislila varnostna zagotovila Evropejcem in preprečila spopad, ki bi lahko pripeljal do atomske vojne. Prav zato je potrebno od vodilnih državnikov v Sloveniji in EU tudi danes zahtevati, da okrepijo in uporabijo mehanizme in orodja tako takratne Konference kot njene naslednice Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, da te mehanizme posodobijo in se jih poslužujejo, ko iščejo rešitve za končanje vojne v Ukrajini.
Prej ali slej se bo ta vojna končala. Ne bo je izgubila le Ukrajina, ki je vse bolj uničena država, izgubila jo bo tudi Evropa, vsi mi. Ker je nismo znali ali želeli preprečiti. Ker se nismo želeli vživeti v položaj obeh sovražno si stoječih držav, se povprašati po vzrokih za sovražnost in poiskati skupnih razvojnih poti v interesu vseh. In prej ali slej si bo treba odkrito priznati, da Evropa zdaj, po uveljavitvi Trumpovega razumevanja čezatlantskega zavezništva, plačuje davek za nepripravljenost urediti svoje odnose z Rusijo. Ta bo ostala sosed Evrope tudi potem, ko bo ta vojna končana, tudi potem, ko Putina ne bo več ...Med Evropo in Rusijo ni nobenega oceana. Prej ali slej se bo tega zavedala tudi Rusija."
