"Če ste brezdomec, si ne smete postaviti šotora sredi mesta. Preženejo vas lahko celo iz klopi v parku, če se organom reda zazdi, da se niste usedli samo za kakšno uro ali dve. Osebni avtomobil pa lahko pustite kjerkoli, na zunanjih mestnih območjih brez plačila, malo bolj središčno pa s plačilom kovanca ali dveh, kar je v primerjavi z najemninami majhnih stanovanj v isti četrti smešno poceni. Mesta zadnjega stoletja so, gledano v celoti, zgrajena tako, da (sicer v različnih slogih in prostorskih kompozicijah) pozidamo prostor med glavnimi prometnicami, namenjenimi avtomobilom.
Avtomobil je na štiri kolesa nameščena tovarna porabe okoljsko in geopolitično uničujočih goriv ter družbeno škodljiva potrata najbolj dragocenega prostora, ki ga namenjamo za vožnjo in parkiranje. Vendar pa nas standardi in predpisi silijo, da hegemonski moči avtomobila ne ubežimo niti, ko pobegnemo v sodobno stanovanjsko stavbo. Spremlja nas na vsakem koraku: pred stanovanjskimi hišami namesto bogato ozelenjenega parka sameva razbeljena ploščad s požgano travo in nizkim grmovjem: v kletnih etažah je vse do parcelne meje umeščena parkirna klet, zato tu ni mogoče posaditi zrelih dreves, ki bi potrebovala meter ali dva raščene zemljine. Raster stebrov parkirne etaže se nadaljuje v nadstropja – stavbo lahko drži kvišku samo konstrukcija dovolj širokih razponov, ki v kleteh omogoča manevriranje in parkiranje velikih pločevinastih škatel. Veliki razponi pa so dragi, zato imajo skoraj vse sodobne stanovanjske in poslovne zgradbe konstrukcijski sistem v razponu dveh ali treh parkirnih mest, kar je še dovolj ugoden in obenem fleksibilen standard."

