"Afere so se kazale kot simptomi, izbris pa ponuja družbeno diagnozo, skozi katero je mogoče razmišljati o bolezenskem stanju mlade države. V središču te zgodbe ni pohlepni, skorumpirani posameznik, pač pa mi sami, Slovenci kot kolektiv, v katerem se je izbris lahko zgodil. Izbris je velika zgodba, ker vzpostavlja institucijo odgovornosti celotne skupnosti, ki je toliko večja, dokler krivci zanj še vedno živijo med nami – brez krivde.
Izbris je tudi dejanje simbolne teže. Z njim se Slovenija vpisuje v neslavno dediščino rasne in etnične segregacije, nacionalnega šovinizma in ksenofobnega nasilja, ki so temelji vseh sodobnih zahodnih držav – držav, ki jim je samostojna Slovenija od svojih prvih dni želela biti podobna. Slovenija z izbrisom simbolično postane zahodna, vpisana v skupno tradicijo vseh družb, ki slavijo etnično čistost, četudi tega ne zapisujejo nujno v ustavo. Izbris je ritualna iniciacija v kulturno prakso zatiranja družbenih manjšin, je pristop k sveti zavezi molčečnosti, podobno kot se novi člani kriminalnim združbam pridružijo tako, da izvršijo svojo prvo eksekucijo.
Deportacije priseljencev iz ZDA, Nemčije, Francije, Švedske vzbujajo ogorčenje. Genocidni zločini v bližnji in daljni soseščini kličejo k obsodbam. Izbris je dokaz, da je eno in drugo v imenu vseh nas storila tudi slovenska država. Če je družba spala med administrativnim genocidom in če toliko državljanov nikoli niso prebudili njegovi živi pričevalci – ali ni to zagotovilo, da smo kot družba še naprej sposobni organizirane nedolžnosti in zaveze molčečnosti, takoj ko bo nasilje nad eno od manjšin nekdo predstavil kot nujno zlo."
