"Se še spomnite, otroci, kako smo kdaj na tisti skriti klopci razsvetljenega vaškega igrišča (skriti, kajti drugače bi nas starši opazili in v žlahtni maniri hierarhije brez možnosti ugovora poslali domov in spat – takrat smo otroci na vaseh tudi sredi noči hodili sami, brez spremstva, po popolnoma neosvetljenih cestah od veselice do doma – zdi se svetlobna leta daleč, pa vendar je bilo še predvčerajšnjim) tuhtali, da smo najbrž res še premajhni, da bi lahko razumeli krasni odrasli svet.
Ker: kako se lahko zmagovalci hvalisajo, da so poražence potegnili kot male mačke, če so potem ravno oni tako krvavo popadali na rit, da so sosedovega Štefa morali odpeljati na urgenco in je še sedem tednov ostal na bolniški zaradi nalomljene trtice in nepredstavljivih bolečin (tulil je kot mačka, ki se goni)? Kako lahko rečeš, da si zmagal, če imaš po stegnih odprte rane, tiste, ki se jim reče ožganine in za katere mi, otroci, ki smo na asfaltu neštetokrat padli z biciklom, še predobro vemo, da v pekočini in dolžini okrevanja prekašajo vse druge? Ni hujšega od odprte odrgnine z asfalta, resnično ni hujšega od udarca v trtico, v repek, ki nam je ostal od prednikov, davnih živali …
Kmečki protesti so v zraku in v tem ni nič tolažilnega. Berem zahteve, nad katerimi priključeni tekmovalci vlečejo vrv, in ne morem si pomagati, da ne bi pomislila, kako bomo kmalu, ko bo že zdavnaj prepozno, prav vsi, tudi mi, nemočno opazujoči otroci, končali na riti, v bolečinah.
Še sreča, ja, da imamo naravo, ki nas obdarja s cvetjem. Dokler jo pač še imamo." (dr)
