"Razliko med 'Robertom in Janezom' je z vidika socialnih reform težko prezreti. Ob vsem spoštovanju mnogih, ki so v posttranzicijski napredek sistema blaginje vlagali ogromen trud in znanje, pa reforme sedanje vlade vseeno močno izstopajo. Lotili so se izjemnih sistemskih vrzeli, ki so nastale in ostale po tranziciji, prejšnje vlade pa so jih pustile vnemar. Že samo stanovanjsko področje in oskrba starejših, ki sta po tranziciji ostala najbolj zanemarjena, zahtevata ogromne sistemske posege, pravzaprav kar gradnjo novih sistemov. Že to, da so jima namenili sistemske vire (sredstva za zidavo javnih najemnih stanovanj ter zavarovanje za dolgotrajno oskrbo), je za Slovenijo zelo pomembno. /.../ Neprofitne stanovanjske organizacije za oskrbo z najemnimi stanovanji so kot mrtve črke na papirju vnemar ležale tri desetletja. Ženske (večinoma) ponavadi poleg izčrpavajoče službe zagotavljajo še celotno oskrbo onemoglemu svojcu, za prenekaterega je bil odhod v institucionalno domsko oskrbo edina alternativa, pa še ta pogosto finančno nedosegljiva.
Spremembe prinašajo preusmeritev k priznanju, da stanovanjska in dolgotrajna oskrba nista le zasebni problem, ampak tudi družba prevzema del odgovornosti zanje, tudi z javnimi najemnimi stanovanji ter lajšanjem posameznikovih finančnih in storitvenih bremen z zavarovanjem za dolgotrajno oskrbo in priznanjem (prej neformalnih) oskrbovalcev.
Zadeva seveda še ni zaključena in tudi ni brez problemov. Nasprotno, spremembe in odpravljanje velikega razvojnega zaostanka postavljajo veliko upravičenih strokovnih, interesnih ter izvedbenih pomislekov in vprašanj, o katerih potrebujemo živahno in čim bolje informirano javno diskusijo. Tega je žal zelo malo in tudi z vladne strani prihaja veliko premalo spodbud za demokratično udeležbo v njej."
Vir: Delo

