Letošnji osmi marec, mednarodni dan delovnih žensk, praznujemo tik pred državnozborskimi volitvami. Ob tem si morda poskušamo predstavljati, kaj bi za feminizem lahko pomenil naslednji mandat. Javnomnenjske raziskave trenutno kažejo na desno vlado – verjetno koalicijo SDS, NSi in Demokratov, ki vsi nasprotujejo pravici do varnega in dostopnega splava, zagovarjajo politike, ki ženske reducirajo na materinsko vlogo, ter spodbujajo razgradnjo javnega sistema varstva otrok. V prihajajočem mandatu se torej težko nadejamo (materialnega) izboljšanja položaja žensk, vse pa kaže na to, da jih bodo v vojski sprejeli odprtih rok.
V 84. členu programa SDS najdemo "uvedbo obveznega vojaškega usposabljanja", ki sicer ni konkretneje definirana. Demokrati načrtujejo dvomesečno opravljanje "državljanske solidarnosti", kar pomeni usposabljanje v vojski ali policiji oziroma trimesečno civilno služenje tako za fante kot dekleta med 18. in 21. letom starosti. S tem bi dosegli vrhunec enakosti med spoloma, ki ga omogočajo okovi kapitalizma – vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom ne glede na spol.
Najbolje lahko tovrstno "progresivno" politiko vidimo na primeru izraelske vojske. Zahodni mediji nam namreč Izrael predstavljajo kot otok demokracije in liberalnih vrednot na Bližnjem vzhodu. To v praksi pomeni, da tudi Izraelke služijo 24-mesečni obvezni vojaški rok in so imele v zadnjih letih ključno vlogo pri genocidu v Palestini. Na podoben način bodo imele sedaj tudi Slovenke "privilegij" braniti zahodne imperialistične interese, kar od nas terjata EU in NATO-pakt. Članstvo v teh zvezah nam ne zagotavlja varnosti, nas pa vpleta v vojne, ki jih bodo zahodne kapitalistične velesile bile zmeraj več. To je posledica ekonomskega razvoja globalnega juga in pojavitve Kitajske kot alternativnega centra moči, zaradi česar je ogrožena obstoječa svetovna ureditev. Danes to seveda spremljamo predvsem pri Združenih državah Amerike z nepredvidljivo politiko Donalda Trumpa. V zadnjem letu si je z vojaškimi posredovanji in izsiljevanjem poskušal podrediti Venezuelo, Kubo, Iran, Kolumbijo in celo Grenlandijo, česar nikakor ne smemo razumeti kot "blodnje" dotičnega posameznika. Podobne interese imajo, predvsem v Afriki in vzhodni Evropi, tudi vladajoče evropske elite. Politike oboroževanja torej niso posledica akterjev, kot je Rusija, pač pa izhajajo iz članstva v NATO in Evropski uniji, ki bosta svoj privilegiran položaj v svetu branili z vsemi vojaškimi sredstvi.
Vsi bomo primorani služiti vojaškim interesom ne glede na spol
A to ni le stvar t. i. desnice – sedanje koalicijske stranke oziroma "levi pol" nas strašijo z avtoritarnim janšizmom, hkrati pa so se ravno te stranke v zadnjem mandatu podredile diktatu Nata in nam na podobno avtoritaren način vsilile višanje izdatkov za vojsko. Sprejele so vojaški proračun v višini 5 % BDP-ja, kar po grobi oceni predstavlja približno petino celotnega državnega proračuna. To pomeni, da bi od vsake povprečne plače za vojsko namenili kar 133 evrov mesečno! Sodelovanje med obema poloma slovenskega političnega spektra najbolje prikaže Resolucija o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2040, ki jo je lani sprejela vlada in predvideva povečanje mirnodobnega obsega pripadnikov Slovenske vojske na 10.000 ter dodatnih 30.000 rezervistov. Kot smo videli, jim bodo pri takih ukrepih takoj na pomoč priskočile stranke z desnega pola.
Hkrati je samooklicana "najbolj leva vlada v zgodovini samostojne Slovenije" v istem letu sprejela pokojninsko reformo, ki bo mnoge prisilila delati dlje in v povprečju niža pokojnine. Zaradi dviga izdatkov za vojsko je bilo treba sprejeti varčevalno pokojninsko reformo, ki so jo najbolj zagrizeno zagovarjali prav v Levici, čeprav naj bi se zavzemali za izstop iz zveze Nato in za večjo socialno blaginjo. Jasno je, da bomo za višje vojaške izdatke plačevali državljani in državljanke, najprej s svojim denarjem in nato še z dostojnimi življenjskimi pogoji, saj več sredstev za vojsko pomeni tudi manj sredstev za javne storitve. Pričakujemo lahko še marsikatero reformo, ki bo v stilu pokojninske reforme varčevala na račun delavstva.
Kako bo torej oboroževalna mrzlica prizadela ženske? Sprva z vpoklicem v vojsko, a predvsem z zažiranjem v denar, namenjen javnim storitvam – vrtcem, šolam, domovom za ostarele itd. Tukaj lahko izpostavimo dva vidika poslabšanja položaja žensk: večina poklicev, ki zadevajo javne storitve, je feminiziranih. Varčevanje na področju vrtcev, šolstva in skrbstva posredno pomeni varčevanje na račun delavk – nižje plače, slabši delovni pogoji, kadrovska stiska. Po drugi strani klestenje javne mreže varstva in skrbstva pomeni, da se del tega bremena prestavi na posamezna gospodinjstva, tam pa na ženske. Skrb za otroke, starejše in obolele pade na matere, sestre in hčerke, ki se morajo zaradi tega zaposlovati za krajši ali polovični delovni čas, poseči po kakšni drugi obliki nestandardne zaposlitve ali pa docela zapustiti aktivno delovno silo ter postati odvisne od moških v gospodinjstvu.
S povečano militarizacijo in krčenjem socialne države lahko ženske ob osmem marcu, ne glede na "levo" ali "desno" vlado, najverjetneje pričakujejo zgolj simbolične rože in orožje.
