S komedijo Penziči se na odre vrača Boris Kobal.
Vam je res uspelo, da se ne vznemirjate več zaradi stvari, ki jih ne morete spremeniti?
"Do neke mere. Instinktivno me še vedno vrže v luft kakšna zadeva, ampak sem se pa naučil, da zdaj prej malo zadiham, po možnosti tudi prespim. Če se zjutraj ne zbudim s tem problemom, pomeni, da to ni bil pravi problem. Da se bo zadeva rešila, kakor se pač take stvari rešijo. Če pa se zbudim z obsesijo, je to lahko kaj bolj resnega."
Da bi morali prespati, v teoriji vemo, pa tudi zveni kar preprosto. V praksi pa se pri teh stvari pogosto zatakne …
"Kako bomo gledali na vse to, je odvisno tudi od let. Pri 20 letih gledamo na svet drugače. Danes številni mladi ne vidijo perspektive. Mi smo imeli srečo, saj smo živeli v času, ko je bilo videti vse perspektivno. Če si hotel, si delal, tudi v mojem poslu. Zdaj žal ni več tako. Zato deliti nasvete mladim nima nekega smisla. Saj nasvet lahko daš, lahko ga tudi sprejmejo, premislijo …"
Nikoli niste skrivali, da imate depresijo. Kako je s tem danes?
"Recimo, zdaj (pogovarjala sva se konec septembra, op. a.) zelo vpliva name ta prehod iz enega v drug letni čas. Jesen prinaša več teme, več vlage, manj sonca … Prehod je vedno zelo problematičen, celo prehod iz zime v pomlad, saj se takrat veseliš sonca in tudi to pričakovanje naredi težave. Pričakovanje v meni ustvari tesnobo. Pa je vseeno, ali je to pričakovanje novega ali starega ali česarkoli. Tudi čez dan, v prehodu dneva v večer, se lahko v meni naseli neka melanholija ali tesnoba. Že samo to, kako se spreminja dnevna svetloba, je lahko težava. Ko je že tema, je vse dobro, ta prehod pa mi povzroča težave."
Jemljete antidepresive?
"Zdravila moram jemati, brez tega ne bi zmogel. Že desetletja hodim tudi na pogovore, terapije ..."
Več preberite tukaj.
Celoten intervju preberite v oktobrski številki revije Obrazi 10/25. Revija Obrazi je na voljo tudi v spletni trafiki.
