Kamenko Kesar je v prejšnjih knjigah opisoval odnose med moškim in žensko, največkrat skozi zgodbe o odnosu z ženo. Tokrat pa se je lotil otrok, svojega otroštva in starševstva. Prej je za pripovedovanje zgodb uporabljal samo humor, v knjigi Veter nad oblaki pa si je ob njem dovolil biti bolj čustven, tako glede odnosa do otrok kot do svojih staršev.
Kamenko se je odločil vstopiti v nekoliko bolj osebna občutja in osvetliti otroštvo iz različnih zornih kotov. "Biti partner, otrok in starš so najpomembnejše vloge v mojem življenju. O odnosih mož–žena sem že veliko napisal, zdaj so na vrsti zgodbe o otrocih in starših. Starševstvo je najgloblja ljubezen in ta odnos je nemogoče zajeti samo s humorjem," pojasni avtor knjige Veter nad oblaki.
"Mislim, da sem ponosen ustvarjalec šopa sivih las, ki so zrasli in izpadli na glavi mojega očeta. Z dogodki bi lahko zapolnil kar nekaj knjig. V osnovni šoli so starši pretkano poskrbeli, da sem bil veliko poletij zdoma, ker so potrebovali počitek od mene. Ponavljal sem drugi letnik srednje šole, kar je družino pripeljalo na rob živčnega zloma. V tretjem letniku sem izvajal akrobatiko z ocenami in še sam ne vem, kako sem prišel čez. Tu so zgodbe o poletnem delu z zaporniki, zažganih palmah, pretepih … ni, da ni. Zdi se mi, da sem živel tisto pravo ulično otroštvo," se spominja mladosti.
"Družini in otrokom sem razkril veliko dogodivščin, tudi tiste, na katere nisem ponosen. Nekaj dogodivščin sem opisal tudi v tej knjigi, tako da bodo še vnuki imeli kaj za zobati. Mislim sicer, da je prav, da otroci vedo. To, da sem njihov 'fotr', še ne pomeni, da moram biti na piedestalu. So pa seveda nekatere prigode, ki jih nikoli ne bom povedal in jih tudi ne bom nikamor zapisal. Vsega pa jim vendarle ni treba vedeti."
