Žan Papič je znan po tem, da zna ljudi nasmejati – z inteligentnim humorjem, samoironijo in občutkom za družbeno kritiko. Na odru in pred kamero deluje samozavestno, sproščeno, skoraj brez teže. A tudi sam priznava, da ga je življenje včasih močno preizkusilo. Prav o teh trenutkih govori odkrito, brez olepševanja, ker verjame, da so nujni za osebno rast.
Leto dni zamika pri premieri avtorske predstave Sam prjatla ni bilo naključje. Produkcije se je lotil sam in ga je, kot pravi, "totalno povozilo". Občutek odgovornosti, ranljivost avtorskega besedila in pritisk so ga zlomili. Šele z distanco, novim znanjem in več notranje trdnosti je predstavo vendarle postavil na oder – in odziv občinstva ga je presenetil. Ljudje se v zgodbah prepoznavajo, smeh pa pogosto spremlja tiho kimanje, pravi v pogovoru za revijo Jana.
V predstavi, ki jo soustvarja z Melani Mekicar, odpira teme odnosov, partnerskih nesporazumov in čustvene zrelosti. Humor je neposreden, včasih boleče iskren, a prav zato učinkovit. Papič verjame, da umetnost, ki izhaja iz resničnih stisk, odpira pogovore, ki jih sicer potiskamo na stran.
Poleg gledališča ostaja prepoznaven tudi kot obraz oddaje Inkognito, a prav osebni projekti razkrivajo njegovo drugo plat – človeka, ki si dovoli reči, da ni vedno zmogel. In ravno v tem je njegova največja moč.
Celotni intervju z Žanom preberite v reviji Jana, ki vas čaka tudi v spletni Trafiki24.
