Dobre tri tedne po 65. rojstnem dnevu se je poslovil glasbenik, voditelj in video umetnik Saša Bole. Bil je glasbeni zanesenjak, ki ni samo ustvaril legendarnih rock komadov s svojim podpisom, ampak tudi izjemno pomemben generator domače rock scene. Orlek, Niowt, Miro Todosovski, Vlado Pilja in še kup predvsem rockovskih imen je prvič stalo na odru ali prišlo do medijev prav po njegovi zaslugi.
Nimam lesenega srca, je pel Elvis Presley v skladbi Wooden Heart, ki je bila 4. aprila 1961 na vrhu evropskih lestvic. Na ta dan se je rodil Saša Bole, za katerega lahko rečemo, da je bil ranljiv in čustven, kot poje Elvis. Oziroma srečen na svoj žalosten način, kot pravi Boletova največja uspešnica.
Bil je edinec, njegova starša pa že v zrelih letih, ko je privekal na svet. Njegovo otroštvo ni bilo idilično, saj je kmalu izvedel, da ni bil niti zaželen niti načrtovan. Nasprotno! Duševno zdravje njegove mame je bilo že prej krhko, za slabšanje pa naj bi bil kriv prav otrok. Odnos z mamo je bil od začetka težaven. Njegov oče, sicer strog oficir s trdo roko, je po ločitvi spoznal partnerico, ki je Saši poskušala nuditi vsaj malo zavetja.
Bister in radoveden je končal bežigrajsko gimnazijo. Kasneje je glasba prevladala pred knjigami, zato je študij fizike že po kakem mesecu opustil, enako kot poskus redne zaposlitve. V banki se je naučil hitrega štetja bankovcev, vendar mu ta veščina v praksi ni prav velikokrat prišla prav.
Shakespeare je napisal, da je cel svet oder - za Saša je to držalo. Bil je rojen nastopač v najboljšem smislu te besede. Najraje je nastopal s kitaro. Pri dvajsetih je postal član skupine Martin Krpan, kjer se je tako izkazal, da so ga v legendarni reviji Džuboks izbrali za enega najboljših kitaristov v tedanji Jugoslaviji. Tudi njegova funk skupina Make up 66 s pevko Dejo Mušič je imela precej uspeha, tudi zunaj Slovenije, skladba Ukradem te pa je bila velika uspešnica. Sledili so podvigi z bendi Johhny Guitar and His Lonely Hitchhikers, Monroes in speed metalci Turbo, nato pa je ustanovil svojo najbolj uspešno zasedbo Bombe.
Zasedba je bila atrakcija v živo, legendarni so bili četrtkovi večeri v ljubljanski diskoteki Palmi, kjer so bile Bombe stalnica, Sašo pa je na oder vabil tudi druge glasbenike. Ne samo, da je dal prostor novim imenom, pač pa so se na odru pogosto zvrstila tudi velika imena domače scene, tako da je bilo veliko stalnih gostov, ki so vsak teden veselo pričakovali nov glasbeni presežek.
Seveda je bil Sašo nesporni vladar odra. V svojem navdušenju je dostikrat kakšno od skladb z vsemi solažami zaključil šele po slabi uri.
Bil je mojster prepričevanja, izjemno se je znal dobrikati in to je izkoriščal, da je v življenju ubral mnoge bližnjice. Tudi pri kitari, za katero je bil izjemno nadarjen. Kaj bi šele bilo, če bi jo še doma večkrat prijel v roko … Njegove solaže lahko slišite na Magnificovem prvencu, njegov vokal pa v pesmi Simone Weiss, ki ga je povabila za reperski vložek. To priča o tem, kako mu nič ni bilo tuje in kako brez predsodkov je bil.
Že kot kitarist je bil vzor mnogim, ko pa je najprej v Palmi, potem pa še v medijih, s katerimi je sodeloval, promoviral nove izvajalce, je res izjemno podprl vse začetnike na rock sceni. Nekateri sedijo v javnih službah in so plačani, da bi pomagali domačim ustvarjalcem, Sašo pa je to, kar bi država morala podpreti, počel v svoje veselje. In s tem soustvaril resnično močno rock sceno, ki jo je predstavil tudi na albumu Desna scena. Zaradi novih sil je ustanovil še rep založbo Dravle records, vendar se projekt ni izšel po načrtih. Pravzaprav se mu kup načrtov ni izšlo. Če je v nekem trenutku bil na vrhu - v času Bomb je bil tudi izjemno poslušan radijski voditelj na prvi zasebni postaji Gama MM, za kar je bil nominiran za viktorja popularnosti -, so kasneje njegove ideje pogosto ostale nerealizirane. Recimo dokumentarec o Acu Razborniku ali Kubi, zaradi česar je šel celo na kubansko veleposlaništvo na Dunaj, ampak ambasadorja ni uspel prepričati za financiranje. Nakup video opreme je bil koristen za njegov arhiv, posla pa si s tem ni zagotovil. Tudi pisanje avtobiografije je opustil, saj je vedno znova dobival nove zamisli, ki bi lahko bile zanimive za javnost, vendar bi zanje potreboval kapital, ki ga ni imel. Ni pa imel niti volje igrati po pravilih. Razen na nogometnem igrišču … Njegova velika ljubezen je bil tudi šport. Najbolj nogomet, ki ga je redno igral in sodeloval v slovenski estradni reprezentanci. Spremljal je praktično vse - nekaj časa celo na dveh televizijah, da je hkrati gledal dve tekmi ali pa eno in primerjal komentatorje na konkurenčnih programih. Človek ekstremov pač.
Njegov svet je bil pisan, zabaven, dinamičen. V njegovi družbi ni bilo dolgčas. Ne samo pred mikrofonom, tudi sicer mu je jezik tekel kot namazan. Zato je res tragično naključje, da je zbolel za rakom na jeziku. Ta jezični šovmen se je zadnji dve leti boril z boleznijo, zaradi katere na koncu skoraj ni več mogel komunicirati. Velikokrat je rekel kaj preveč, na koncu pa je besed zmanjkalo …
