Da bi moja izkušnja nekomu odvzela breme

Pred 11 leti smo Danajo Lorenčič na predstavitvi njenega prvenca Ana v meni spoznali kot suhljato, prijazno in nasmejano svetlolasko. Desetletje pozneje nam s svojo tretjo knjigo Iskanje izgubljenega jaza dokazuje, da se za krhkim telesom skriva močna bojevnica, ki je zaradi svojih notranjih stisk, padcev in vzponov, raziskovanja teorije in prakse dodobra opremljena s številnimi orodji, tehnikami in znanji, kako polno živeti svoje življenje.

S sociologinjo, novinarko in avtorico sva se pogovarjali o dobrodejnosti psihoterapije, kopanju po globinah duše, odnosu do telesa, bližnjih in življenja samega. Po dolgih letih terapij in iskanja je našla stik s sabo – z notranjim otrokom, ki ga je nekoč izgubila. Danaja se (več) ne skriva za popolnostjo in razumom, ampak iskreno pripoveduje o izkušnjah, ki bi jo lahko zlomile, a so jo zgradile.

Za začetek, kako se počutite danes?

Dobro se počutim, hvala za vprašanje.

V vaših prvih dveh knjigah sta zapisani vaši osebni zgodbi, v novi knjigi Iskanje izgubljenega jaza ste osebni izkušnji dodali še izjave strokovnjakov za duševno zdravje in zgodbe drugih ljudi. Večina takšnih intimnosti ne upa podeliti niti s svojimi prijatelji, vi pa ste v svojih knjigah tako iskreni in neposredni.

Ko berem hrvaške ali druge tuje kolumnistke in avtorice, se mi niti ne zdi, da sem tako iskrena. Pišem o svojih psihopatologijah, kar pa še ne pomeni, da me definirajo.

Knjigo ste pisali lani, izšla je letos. Ste še v procesu zdravljenja?

Seveda. Zame bi bilo veliko breme, če bi hodila po svetu in razlagala, da nimam več duševnih težav. V knjigi sem samo podala svojo izkušnjo o psihoterapiji.

Ki pa je lahko marsikomu v pomoč.

To je bil namen mojega pisanja in samorazkrivanja – da moja izkušnja nekomu koristi, mu odvzame breme. V knjigo sem dala tisti del sebe, ki je lahko v pomoč nekomu, ki se ne znajde, da se opogumi in poišče pomoč. Če gre za hude težave, je priporočljivo, da se obrne na zdravnika, tudi zato, ker je finančno dostopen vsakomur v državi. Težko pa »pametujem«, da mora vsak na psihoterapijo, še manj pa obljubljam, bo terapija vsakomur pomagala in da bo vse v najlepšem redu, ker nisem strokovnjakinja za duševne težave.

Kdaj in zakaj ste se odločili za psihoterapijo?

Kot sem že nakazala v prvencu Ana v meni, je bila povod anoreksija. Ko sem se preselila iz Maribora na Dunaj, kjer sem opravljala prakso, sem vse manj jedla in nekako pričakovala, da se bodo stvari magično spremenile. Ampak če se mi celo v mestu s takšno kakovostjo življenja, kakršno ima Dunaj, stanje ni spremenilo, se mi verjetno ne bi niti na Bahamih ali Maldivih. Prtljago »anoreksija« bi vedno nosila s seboj. Takrat sem pripravljala znanstveni magisterij pri Vesni Vuk Godina v Mariboru, s katero sva imeli poseben odnos, bila mi je več kot le mentorica. Prva mi je svetovala, naj poskusim s terapijo, in mi dala dve telefonski številki. Ker se dobro poznam, sem še isti dan, da ne bi prelagala na pozneje ali iskala izgovorov, poklicala prvo psihoterapevtko, ki se ni oglasila, in takoj nato drugo, ki se je oglasila, in naročila sem se za prvi termin.

Osebe z motnjo hranjenja navadno niso navdušene nad nasveti. Kako to, da ste upoštevali nasvet svoje mentorice?

Vesni zaupam, jo spoštujem in vem, da je sama premagala številne ovire. Verjamem, da mi je svetovala tudi na podlagi izkušenj, ne le teoretičnega znanja. Poleg tega je že bila v stiku s študentkami z motnjami hranjenja in je poznala posledice. Včasih tudi drugače razumemo, če nam nekaj svetuje tretja oseba, ki ni čustveno vpletena v naš vsakdan, kot so starši, partner ali prijatelji. Vesni je bilo pomembnejše, da sem v redu, kot da magistriram z odliko. In tega ne bom nikoli pozabila.

V knjigi pišete, da s prvo psihoterapevtko niste imeli najboljše izkušnje. Torej ni dovolj, da pravočasno poiščemo pomoč, treba je najti tudi ustreznega terapevta. Kako ste ugotovili, da s prvo terapevtko ne napredujete dovolj?

Pri meni je bilo precej očitno, da nisem premagala anoreksije. Moj mož je opazil, da že pet let hodim na terapijo, pa imam čedalje manj kilogramov, medtem ko sem se sama slepila, da potrebujem še več časa. Za postavitev diagnoze anoreksija mora biti indeks telesne mase (ITM) pod 17,5 in ker se ta indeks ni zvišal, terapija ni delovala. Zaradi tega je pomembno, da poiščeš psihoterapevta, ki se spozna na tovrstne težave, ne pa da si poskusni zajček, kot sem bila sama. Najbolje je, da se o izkušnjah, ki jih ima psihoterapevt, pogovoriš že na prvem posvetu. Da torej izveš, ali je že pomagal komu s podobnimi težavami.

Nato ste šli k psihoterapevtki, ki jo obiskujete še danes?

Tako je. O njej sem že iz več virov, tudi od psihiatrov in kliničnih psihologov, slišala le pozitivne stvari, poleg tega je imela izkušnje z zdravljenjem motenj hranjenja. Na prvi posvet sem morala čakati od junija do septembra, a je bilo vseeno rekordno hitro in šele zdaj razumem, da sem imela resno duševno motnjo, čeprav se meni takrat ni tako zdelo. Vedno se mi je zdelo, da imajo drugi večje in hujše težave od mene.

Kakšen je bil prvi obisk pri novi psihoterapevtki?

Ko sem prvič obiskala novo psihoterapevtko, ki je tudi klinična psihologinja, sva naredili anamnezo, s katero je spoznala mojo osebno zgodovino in vzorce delovanja, predvsem pa je prepoznala, da imam še vedno anoreksijo, čeprav pomoči nisem poiskala zaradi tega, ampak zaradi kronične nespečnosti. Pogovorili sva se še o njenih izkušnjah s klienti s podobnimi težavami in določili cilj terapije. Zelo sistematično mi je pojasnjevala stvari, kar je pri meni zbudilo zaupanje.

V knjigi ste tako lepo ubesedili, da ste se na terapijah potapljali v globine svoje biti, kar vas je večkrat do obisti prestrašilo in ste »skoraj utonili«, če vas ne bi pravočasno ustavila terapevtka. Kakšen odnos se mora vzpostaviti med psihoterapevtom in klientom, da je terapija uspešna?

Klient mora terapevtu zaupati, se ob njem počutiti varnega, da lahko aktivno sodeluje na terapijah, sicer ne bodo uspešne. Meni se je zdelo, da so mi bile terapije v okviru javnega zdravstva dane in da moram sodelovati, delati na sebi, da terminov ne bi kradla drugim. Že na začetku mi je psihoterapevtka razložila, da se v terapevtskem procesu vedno pojavijo neprijetni trenutki, ko koplješ po svoji globini, po témah, ki niso razrešene. Takrat je zelo pomembno, da to nelagodje zdržiš. Recimo, meni je bilo neprijetno, ker sem shujšala, pa sem vedela, da ne bi smela.

V knjigi pišete tudi o tem, da je včasih stiska prehuda in psihoterapija ni dovolj. Kako se je to pokazalo pri vas?

V prvem valu epidemije sem izgubila skoraj vse projekte in prihodke. Ko so se vsi vračali v svoje službe, sem se počutila strašno nekoristna. Sicer sem pisala knjigo z naslovom Nepopolna, ampak tega nisem jemala kot delo. Potem se je začela še nespečnost. Ne govorim o spanju od tri do štiri ure na noč, bilo je precej manj, veliko noči sem celo prebedela. Nisem niti pomislila, da je lahko povezano z depresijo, saj sem sklepala, da ne moreš biti anoreksičen in še depresiven. Ko smo šli z možem in hčerko na dopust, nisem spala niti dve uri na noč. Bila sem obupana, poskusila sem vse, uredila sem spalno higieno, naredila določeno število korakov na dan, si privoščila kopel … Svojci so v skrbeh klicali psihoterapevte in vsi so svetovali pregled pri psihiatru. Vsa izžeta sem poklicala na oddelek za psihiatrijo, kjer so me prijazno sprejeli. Dežurni psihiater je bil razumevajoč, mi vse pojasnil in predpisal zdravila. Antidepresive lahko predpiše in nadzoruje zdravljenje z njimi le nekdo z medicinsko izobrazbo, torej družinski zdravnik ali psihiater. Takrat sem zelo cenila, da mi ni obljubljal, da se bodo z zdravili rešile vse moje težave. Zdravila so le gorivo, treba je delati na sebi. Dobila sem seznam psihoterapevtov v okviru javnega zdravstva, ki so dostopni tudi vsem, ki nimajo najboljšega finančnega položaja. Moja nespečnost je bila tudi posledica stresa, izgorelosti in finančnih težav oziroma boja za preživetje.

Pa materinstvo, je bilo za vas izziv?

Seveda, saj so pričakovanja zelo drugačna od resničnosti. A to so situacije v življenju, ko živiš iz dneva v dan. Kot sem napisala v knjigi, nisem popolna mama, trudim se biti dovolj dobra mama, pa še to mi ne uspe vedno. Dobra mama je naravnana na svojega otroka in tudi nase, da mu zagotovi zdravo mejo in občutek varnosti. Iskanje tega ravnovesja je zame še vedno izziv.

V drugi knjigi Nepopolna ugotavljate, da ne veste, kaj je popolna ljubezen, pa vendar se zdi, da jo imata s partnerjem. Kako sta se spoznala?

Vasja sem spoznala pri 32 letih, ravno nekaj mesecev po tem, ko sem sprejela svojo samskost. Že ob prvem pogovoru sem vedela, da si želim biti z njim povsem iskrena. Čeprav se še vedno nisem osvobodila vseh svojih negativnih vzorcev, se ga nisem trudila z ničimer očarati. Tisti večer sem ga bolj začutila kot človeka kot potencialnega partnerja, zato je bil najin pogovor tudi bolj globok. Prvi dve leti, ko sva se videla vsak drugi vikend, ker sem živela v Mariboru, on pa v Ljubljani, sem mu lahko ponudila najboljšo različico sebe. Ko pa se je preselil k meni, sva trčila ob kruto resničnost. Preveč stvari sem zahtevala od sebe, saj lahko veliko prenesem, ampak na neki točki ne gre več. Imela sem srečo, da je Vasja prepoznal mojo preobremenjenost in da ni podpiral mojega vzorca, da se podredim v zvezi. To gotovo zahteva neko drugačno držo.

Ob zaključku knjige Nepopolna je tudi napisal, da je iskal mešanico med Pamelo Anderson in Maggie iz serije Severna obzorja, dobil pa Carrie Bradshaw iz Seksa v mestu. A zaljubil se je v Danajo, ne v ideal, ampak v osebo. Ni vas želel »popravljati« ali spremeniti, obiskovati je začel psihoterapijo, delal na sebi in začel urejati vse svoje odnose.

To je tisto, kar je pomembno. Veliko partnerjev ima težavne odnose s primarno družino, imajo to prtljago, od partnerja oziroma partnerice pa pričakujejo, da bodo takšni, kot naj bi bil njihov idealni starš.

Ali pa ravno obrnjeno …

Ali pa namerno povsem drugače, ker mislijo, da bo tako vse boljše. Vsi imamo prtljago, ki jo je treba popredalčkati. Pogosto v prepirih s partnerjem govoriš stvari, ki bi jih želel povedati nekomu drugemu, denimo pred 30 leti, pa nisi znal. Z Vasjem sva skupaj že 10 let, imava padce in vzpone, se pa še vedno veliko pogovarjava in si zaupava. Ne predstavljam si, da bi živela drug mimo drugega. Kot družina smo povezani, se imamo radi in imamo lepe odnose. Povsem drugače je, če prideš domov iz službe, kjer si se cel dan bojeval, in te doma čaka še ena bitka. Ali pa je družina tvoje varno zavetje.

V knjigi Nepopolna ste tudi zapisali, da ste ob hčerki in partnerju zmogli pogosteje brez obsojanja prisluhniti svojemu srcu in se soočiti s svojo temo, da ste našli svoj pristni, ranljivi jaz. Zaživeli ste kot oseba zase, ne več izključno žena, mati, hči, sestra, prijateljica, novinarka in gospodinja, pa tudi nekdo, ki zna utišati svojega velikega notranjega Kritika.

Nisem najbolj ženstveni tip ženske, nežna in mehka, zlasti ne do sebe. Vedno sem bila bolj v svojem umu, delovno nastrojena, akcija, delamo, ne počivamo, ne jamramo. V tem pogledu sem bila do sebe zelo kruta. Prehodila sem zelo dolgo pot, da sem prišla iz razuma v srce. Imela sem zelo slabo samopodobo in to, da sprejmeš sebe, je dolg proces. Morda mi je pri tem pomagalo tudi pisanje knjig, poleg psihoterapije. S pisanjem sem se naučila ubesediti čustva, spraviti svoje demone na papir in odložiti breme. Tako da se zdaj šalim, da je moja trilogija psihopatologij končana in da je čas za drugačno pisanje – za več svetlobe in manj teme. Tega si želim tudi v življenju.

Ena izmed vaših hvaležnih ugotovitev je bila, da sprememba svojih vzorcev delovanja ne pomeni slovo od sebe. Pretirana pridnost vas je vodila v perfekcionizem in izgorelost, pojavljati so se začeli še drugi destruktivni vzorci. Kako vam je pomagala psihoterapija?

Psihoterapija me je vodila do uvidov, da so nekatera moja življenjska prepričanja izkrivljena in da mi škodijo. Ko sem se spoprijemala s svojo senco, sem sebe počasi začela dojemati drugače, začela sem se sprejemati, se imeti rada, odpuščala sem drugim in sebi, opuščala sem občutek krivde in sramu. Počasi sem zgradila nov pogled na svet in življenje, nisem več stremela k temu, kar bi lahko bila, ampak sem nekoliko lažje sprejela, kar sem. Tako sem pogosteje v sebi našla ravnovesje in mir.

Bi sprejemanje sebe svetovali tudi ženskam, da bi se počutile bolje, ne le v svojem telesu, ampak tudi v svojem življenju?

Gotovo. Sebe, kakršen si, lažje sprejmeš, če se ne primerjaš in si manj časa na družbenih omrežjih. Nihče se ne počuti dobro po celem dnevu gledanja Instagrama, to je enako, kot če poješ celo vrečko čipsa in se potem čudiš, ker te boli želodec. Bolj moramo biti prijazne do sebe, saj ne bo konec sveta, če danes nisi bila dovolj učinkovita, nihče ni prav vsak dan. Ne nazadnje pa je jutri nov dan, kot je rekla Scarlett O'Hara v Vrtincu, in lahko začneš znova.

Je vam težko reči, da danes niste bili dovolj dobri?

Odvisno od področja in obdobja – včasih zelo, drugič pa ne. Če dobim kritiko za svoje delo, se moram pogovoriti sama s seboj, preveriti, ali sem naredila največ, kar sem lahko, in prevzamem del odgovornosti, pri tem mi je pomagala psihoterapija. Materinstvo pa me je naučilo, da ne prevzemam občutkov krivde, ki so destruktivni. Analiziranje težav ni enako reševanje težav. Leta sem se valjala v občutku krivde, žalosti, sramu. Še danes se lahko tri dni valjam v teh občutkih, ampak naučila sem se, da se četrti dan dvignem in grem dalje.