Filmska kritika: Vojna v glavah

Celovečerni prvenec Alena Drljevića Moški ne jočejo je še en v vrsti postjugoslovanskih filmov, ki kličejo k spravi med travmatiziranimi narodi nekdanje skupne države.

Suverene izvedbe že skorajda all-star igralske zasedbe iz jugoslovanske regije dajejo filmu pridih prepotrebne suverenosti.
Suverene izvedbe že skorajda all-star igralske zasedbe iz jugoslovanske regije dajejo filmu pridih prepotrebne suverenosti.
Kolosej
Datum 6. april 2018 14:38
Čas branja 1 min

Ko v redno distribucijo slovenskih kin pride kakšen film iz držav nekdanje Jugoslavije, lahko v njih že vnaprej pričakujemo nekatere pripovedne in estetske stalnice, ki se venomer ponavljajo v tovrstnih filmih. Vojna je v to regijo zarezala pregloboke brazgotine, da ne bi kulturna produkcija s Hrvaške, Srbije ter Bosne in Hercegovine tudi več kot dve desetletji po končanem konfliktu še naprej tematizirala posledice teh travmatičnih dogodkov. Celovečerec Moški ne jočejo bosanskega režiserja Alena Drljevića je izredno tipičen predstavnik tega trenda. Film nam v naturalističnem slogu rahlo tresočih kamer prikaže fiktivno dogajanje v gorskem letovišču, kjer je organizacija, ki si prizadeva za povojno spravo, združila skupino vojnih veteranov z vseh strani konflikta po razpadu Jugoslavije. Njihov cilj je – pogovor. Oziroma natančneje, kolektivna psihoterapija, v kateri si nekdanji vojaki izmenjavajo izkušnje, pri tem pa gladijo morebitne spore, ki s temi izpovedmi privrejo na dan.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
Podpirate predlog, po katerem bi se omejila uporaba družbenih omrežij za mlajše od 15 let?
Da, omejitev je nujno potrebna.
64%
740 glasov
Sem za popolno prepoved.
15%
177 glasov
Ne vidim smisla v tem, nadzor je praktično nemogoč.
15%
170 glasov
Ne.
4%
46 glasov
Ne vem, vseeno mi je.
2%
25 glasov
Skupaj glasov: 1158