"Moje delo navdihuje narava, vse je prežeto z njo, saj sem odrasel na Kozjanskem, na vrhu osamelca, pri stari mami, ki mi je odprla drugačen pogled na naravo. Pa tudi čut za estetiko mi je vcepila. Ko sva nabirala in prodajala borovnice in češnje, me je vedno opominjala, da ne smejo biti pomendrane. Rad rečem, da je bila to prva fakulteta, ki sem jo naredil do svojega šestega leta, še preden sem vstopil v šolo," v svoji delavnici razlaga Rafael Košec Tekavc, po izobrazbi likovni pedagog, po poklicu profesor umetnosti v Srednji šoli za gostinstvo in turizem Maribor, po duši pa umetnik v najžlahtnejšem pomenu besede. Poleg umetniških instalacij ustvarja tudi uporabne predmete, pleše v folklorni skupini, nedavno se je včlanil v Društvo likovnih umetnikov Maribor. "Od konca študija sploh nisem več razstavljal, šele pred dvema letoma so me spet spodbudili, v tem času pa sem imel že dvanajst razstav. Junija bom naredil instalacijo Kapljevine v opuščeni tovarni Tobi v Bistrici ob Dravi. Iz oblaka, ki ga bom ustvaril iz volne in vate, se bo vsulo 2000 kapelj," razpreda načrte živahni sogovornik, ki že ob prvem stisku roke s širokim nasmehom daje vtis, da ga je povsod polno. "Ampak najraje sem doma, pri družini, z ženo imava tri otroke in najlepše mi je, če kje blizu skupaj vsak od nas kaj počne."
Kaplje bodo, tako kot vsi Koščevi izdelki, narejene iz lesa. Delavnica pri domači hiši je polna najrazličnejših kosov in koščkov, od delov hlodov in večjih desk do polizdelkov in že skoraj gotovih predmetov. Še žagovina je skrbno zbrana v skledici, gotovo bo kdaj prišla prav. "Vse mi je škoda zavreči in za vsak kos lesa vem, od kod izvira. To je ruj s Krasa, to je oreh s Kozjanskega," kaže posamezne kose. "Predvsem pa zaradi mene nikoli ne pade nobeno drevo, vedno vzamem le tista, ki so se že podrla," tudi v praksi dokazuje svoj občutek za naravo. "Kadar razkalam ali prežagam kos lesa, vedno sledim liniji ali letnici, nikoli ga ne poskušam na silo poravnati. Les moraš čutiti, ko ga oblikuješ, te sam vodi," razlaga sogovornik.
Stiskanje lesa deluje terapevtsko
Kapljice so nastale po naključju, oblikoval jih je za mamo, ko je okrevala po možganski kapi. Stiskanje lesa v roki deluje terapevtsko, Košec pa nama s fotografinjo pokaže tudi ves postopek, kako iz surovega kosa lesa nastane mehko zaobljena lesena kaplja. Na desko zariše obliko in jo obreže s tračno žago, oblikovan kos nato večkrat obrusi, grobo in fino, dokler ne dobi želene oblike.
Na koncu v les vtre vosek, ki ga je sam zmešal iz deviškega čebeljega voska, deviškega oljčnega olja ("Na Braču imam eno gospo, pri njej dobim olje iz 500 let starih oljk, ki še nikoli niso videle škropiva.") in pohorske smole. "Malo mi je pomagal sodelavec kuhar, ki ima doma pravi laboratorij. Ko sem dal vosek pregledat na NIJZ, so me vprašali, če je to krema za otroke," se nasmeji in malo voska namaže na hrbet dlani. "Veliko delam z rokami, pa nimam nikoli žuljev. V glavnem pa sem vosek izdelal za zaščito lesenih predmetov, na katerih včasih v šoli postrežemo živila. So me dijaki prosili, ko so hodili na tekmovanja in so jih kregali, zakaj imajo lesene pladnje. Ampak les že sam razgrajuje bakterije, čebelji vosek in smola pa tudi učinkujeta antiseptično, tako da smo dobili tudi certifikat, da ti izdelki lahko pridejo v stik s hrano." Poleg umetnosti poučuje tudi dekoracijo, dijaki se morajo naučiti lepo postreči hrano. "Rad jim svetujem pri tem, ampak narediti morajo sami."
Raznolika izobraževalna pot
Poleg nožev, dlet, pil uporablja tudi električno orodje, "ampak ne v delavnici, raje zunaj, s čelado na glavi in slušalkami na ušesih", razlaga, kako se zatopi v svoj svet. Ustvarjanje z lesom ga je privlačilo že od malega, ko mu je sosed prvič dal v roko rezbarski nožek. "To je bila dobra popotnica, pa oče me je že v prvem, drugem razredu osnovne šole naučil kaligrafije. Učitelj likovnega pouka v šoli me je navdušil za umetnost, kot najstnik pa sem jo čisto opustil, hotel sem postati vojaški pilot. Sem si sicer premislil, še preden sem stopil na to pot, in se vpisal v srednjo metalurško šolo v Štorah, kjer pa smo morali biti tudi precej ustvarjalni pri oblikovanju. Na praksi v tretjem letniku sem prišel v roke gospodu Pevcinu, ki je skrbel za dizajn v železarni in me je usmeril v fotografijo, oblikovanje in tako naprej. Po vojaščini pa sem se odločil za pedagoško smer, ker sem vedno rad delal z ljudmi, čeprav učiteljem vedno očitajo, koliko počitnic imajo. Pa umetnost je v družbi tudi vedno zapostavljena. Ampak ko dobiš toliko polen pod noge, pač počasneje rineš naprej," razpreda Rafael Košec Tekavc.
Pelje naju še v atelje, urejen v Večgeneracijskem centru v Orehovi vasi. Skrbno opremljeni in pospravljeni sobi sta od vrha do tal polni umetniških in uporabnih predmetov, knjig, fotografij. Poleg eksponatov hrani v ateljeju uporabne predmete - sklede, pladnje, kuhinjski pribor in dekorativne predmete -, ki jih tudi prodaja. "Bliže mi je umetnost, skozi instalacije hočem povedati neko zgodbo, odpreti temo. Ampak moja umetnost mora razmišljati skozi želodec, zato se lotevam tudi uporabnih stvari," odkrito pove Košec. Hrana, ki jo pripravijo dijaki v gostinski šoli in postrežejo v njegovi leseni posodi, pa je dokazano paša tudi za oči, ne le za brbončice.
