Begunje na Gorenjskem so v prvi vrsti znane po glasbi. Po legendarnem Ansamblu bratov Avsenik, zasedbi narodno-zabavne glasbe bratov Slavka in Vilka. Njihovo pot in uspehe lahko obiskovalci spoznajo v muzeju, v gostilni ob njem pa se okrepčajo s pristno domačo kulinariko. Muzej je sicer za posamične obiskovalce odprt od aprila do novembra, za skupine po dogovoru pa tudi v zimskem času. Glasba družine Avsenik pa ne živi le v muzeju, ampak jo uspešno nadaljuje Slavkov vnuk Saša s svojim ansamblom.
Med številnimi Avsenikovimi uspešnicami in že ponarodelimi pesmimi je tudi Tam, kjer murke cveto. Pesem ne opeva le lepot doline, njenih rožic, kot so murke (te so sicer vrsta orhidej) in encijan, temveč tudi žalostno zgodovino kraja. Čas med drugo svetovno vojno, ko je bila "dolina zelena s krvjo prepojena". Nedaleč od hiše Avsenikovih je namreč grad Katzenstein, ki skupaj s cerkvijo svetega Urha dominira v kraju. Še danes impozantna stavba, v kateri deluje Psihiatrična bolnišnica Begunje, je bila zgrajena v 14. stoletju in je skozi stoletja menjala številne lastnike. Tudi njena podoba se je zato večkrat spreminjala. Večje in usodnejše spremembe je graščina doživela v notranjščini, ko jo je leta 1875 država kupila od zadnjega lastnika Jermana ter jo preuredila v žensko kaznilnico. Sestre usmiljenke, ki so vodile ženski zapor, so nekaj let pred drugo svetovno vojno k sodelovanju povabile arhitekta Jožeta Plečnika. Ta je uredil kapelico svetega Jožefa in senčnico v parku.
Zatirali svobodoljubje
Po okupaciji so Nemci graščino spremenili v ječo. Tu je v letih od 1941 do 1945 trpelo skupno čez 11.400 zapornikov, večinoma pripadnikov odporniškega gibanja z Gorenjskega, pa tudi iz drugih slovenskih pokrajin, in tujih državljanov. Mnoge so iz zaporov poslali v koncentracijska taborišča, po večini v Mauthausen in Dachau. Nacisti so svobodoljubje kaznovali tudi s streljanjem zapornikov, skupno kar 849 jetnikov je bilo usmrčenih. Na te grozote danes opominja Muzej talcev Begunje, ki je umeščen v severozahodni del mogočne graščine. V parku ter v bližnji dolini Draga pa sta še grobišči in pomnika talcem in partizanom. Obeležji sta bili urejeni po načrtih arhitekta Edvarda Ravnikarja.
Vsako leto 4. maja je v Begunjah slovesnost v spomin na ta dan leta 1945, ko je Kokrški odred partizanske vojske zavzel begunjske zapore in osvobodil 632 jetnikov. V muzeju, ki sodi pod Muzeje radovljiške občine, je še danes nazorno prikazano, v kakšnih celicah so bili zaprti. Najbolj pretresljivi so zapisi na stenah celic in posnetki zvokov, ki spremljajo ogled prostorov. "Danes jaz, jutri ti, kolo sreče se vrti" in "Tovariši maščujte nas" se med drugim glasijo zapisi, ki so jih jetniki vpraskali v stene. Muzej je sicer majhen, na ogled je tudi kratek film, a dejansko je prostor velikih zgodb, ki bi morale biti velik opomin, kakor so najbolj znana druga nacistična taborišča in zapori. Odprt je ob sredah ter ob sobotah in nedeljah. Vstopnina je za odraslega tri evre.
Po koncu vojne je nova oblast v gradu ponovno vzpostavila ženski zapor (tu je bila zaprta in leta 1947 obsojena predvojna komunistka in publicistka Angela Vode), nato je bila v njem nekaj časa ljudska milica. Leta 1952 je grad v upravljanje dobila bolnišnica. Stavba in celotni kompleks z velikim parkom, po katerem se danes sprehajajo pacienti bolnišnice, obiskovalci muzeja, bližnji stanovalci, pasejo se tudi konji, je bil leta 1999 razglašen za spomenik državnega pomena.
Oj, Draga lepa dolina
Nekoliko naprej v notranjost doline Drage na skalnem pomolu stoji grad Kamen oziroma to, kar je od njega še ostalo. Vsekakor je jasno, da je ta mogočna utrdba nadzorovala prometne poti skozi dolino. Srednjeveški grad se omenja že v 13. stoletju. Pot do njega je priljubljena med pohodniki in izletniki, saj ponuja lep razgled na okoliške vasi, Radovljiško kotlino in vrhove Karavank. Le malo naprej ob živahni Begunjščici pa je v gozdu že omenjeno grobišče, prav tako pomemben kraj spomina in razmisleka o vrednotah svobode, človekovega dostojanstva in miru.
V Begunjah pa gotovo ne gre brez omembe industrije, med katero je na prvem mestu leta 1945 ustanovljeno podjetje Elan, še danes svetovno znani proizvajalec smuči in športne opreme. Danes je to mednarodno podjetje, ki nadaljuje tradicijo izdelovanja športne opreme in plovil. V majhnem kraju se torej prepletajo različne zgodbe – od srednjeveških gradov, spominov na drugo svetovno vojno do svetovno znane glasbe Avsenikov ter družbe Elan. Le zaviti je treba tja. Na to opomni tudi velika harmonika v krožišču pri Lescah. Morda pa kdaj izberete drug izvoz iz krožišča, ne le tistega proti Bledu.
