Ob imenu Bela krajina nas večina pomisli na idilo med belimi brezami in modrozeleno Kolpo, tukaj pa se za povprečnega Slovenca razmislek o najbolj jugovzhodnem kotičku slovenskega ozemlja zatakne ali celo konča. Tistim, ki so pri pouku dobro poslušali, se morda svita še kaj o Otonu Župančiču, osvobojenem ozemlju, prvem zboru slovenskih poslancev med drugo svetovno vojno, poznavalci etnologije pa morda vedo, da v Adlešičih v Beli krajini nastajajo ene najlepših slovenskih pisanic, tiste črno-belo-rdeče umetnine z bogatimi vzorci in sporočilom ljubezni in neskončnega potrpljenja.
A pokrajina, ujeta med Kolpo, Gorjance in Kočevski rog, skriva še marsikatero zanimivost. Za turiste je privlačna zaradi številnih možnosti aktivnega oddiha v naravi, od pohodništva in kolesarjenja do vožnje s čolnom po Kolpi ali kopanja v njej poleti. Kratek pogled na spletno stran belakrajina.si razkrije še možnosti za padalstvo, letalstvo, plezanje, konjeništvo in celo smučanje, čeprav premore najvišji vrh Bele krajine, Kopa, le dobrih 1000 metrov nadmorske višine. Valovita kraška pokrajina, bolj vodoravna kot navpična, se vsekakor zdi primernejša za bolj ležerne dejavnosti, sploh po tipičnem belokranjskem kosilu, ki je v domačih gostilnah - preverjeno - običajno ne le zelo okusno, temveč tudi obilno.
Največ časa turistom najbrž vzame prihod v Belo krajino, do katere tretja razvojna os še nekaj časa ne bo segla. A vsakodnevno romanje čez griče in hribe med Dolenjsko in Belo krajino še najbolj moti domačine, če se morajo dnevno voziti na delo, na primer v Novo mesto ali Ljubljano. Turistom vožnja kvečjemu razkrije najlepše razglede na območje, ki so se ga namenili obiskati, in ponudi prve namige obljubljenega odklopa od prehitro vrtečega se sveta.
Za začetek s čolni po Lahinji
Tako smo doživele Belo krajino slovenske novinarke na študijski turi sredi aprila, ko so sončni žarki že pogumno barvali listje in trave, žito in cvetoče sadno drevje. Naš cilj je bil Črnomelj, kjer so nam organizatorji pripravili vpogled v nekatera najbolj zanimiva doživetja, ne dovolj znana širši javnosti.
S širokim nasmehom nas sprejme Peter Črnič, ki pod blagovno znamko Bravina experience organizira rafting in teambuildinge za različne skupine. Ker nimamo veliko časa, se namesto na najbolj znano Kolpo podamo na Lahinjo, ki skupaj z Dobličico objema mestno jedro Črnomlja. Do izhodišča nas zapelje luksuzno opremljen Bravinin kombi, s katerim sicer prevažajo petične kupce svojih doživetij iz hotelov, z letališč ali drugih krajev. Na nabrežju Lahinje v gozdu posedemo v čolna in se po skoraj stoječi reki spustimo proti Črnomlju. Vmes ob ptičjem žvrgolenju opazujemo sledove bobra, a ga nikakor ne moremo ugledati, saj se pred nami najbrž skrije v svoje podvodno kraljestvo. Predstavljamo si, kako ta popolni mir sredi zelenja učinkuje na Petrove goste iz glasnih, prenatrpanih svetovnih metropol. "Očarani so," nam zatrdi naš brodnik in niti ne skrivamo, da čutimo popolnoma enako.
Naslednja postaja na naši turi je obnovljeni grad Črnomelj, kjer so v pomanjkanju originalnih eksponatov in drugih zbirk ubrali bolj inovativne poti do turističnih doživetij. Zgodovino območja in nekdanjih vladarjev, gospodov Črnomaljskih, denimo predstavljajo z umetno inteligenco. Oživljene like štirih plemičev lahko obiskovalci celo kaj povprašajo, poleg tega se lahko fotografirajo kot vitez, plemkinja, duhovnik, dvorski norček, meščanska gospa ali kak drug srednjeveški lik in si dajo fotografijo poslati prek aplikacije. Za mlajše obiskovalce je zanimiv tudi interaktivni prikaz bitke s Turki, pri katerem lahko celo odločijo o zmagovalcu. V grajski kleti je prostor za najrazličnejše prireditve, najamejo jo lahko tudi zasebniki, denimo za praznovanja ali poroke.
Simbol Črnomlja so preste
V starem jedru Črnomlja nas sprejme tudi Bernarda Kump, ki je v svojem Medenem butiku Bibi ustvarila etnomuzej, poln pohištva, posodja, kuhinjskih pripomočkov in drugih starinskih predmetov, povezanih s pripravo hrane. Kumpova je zaslužna za to, da so v Črnomlju ponovno zadišale preste, kakršne so gospodinje pekle in prodajale že vsaj od druge polovice 19. stoletja pa vse do konca druge svetovne vojne, ko je ta tradicija ob vse večjem razmahu industrijskih pekarn zamrla. Danes so črnomaljske preste simbol mesta, Bernarda Kump jih uči peči tudi na delavnicah za skupine, denimo šolarje, upokojence in člane raznih društev. Ob sredah ob 17. uri se lahko delavnice peke prest udeležijo tudi turisti, obenem pa veliko izvedo tudi o drugih značilnostih belokranjske kulinarike.
Ponudniki belokranjskih dobrot so sicer vključeni tudi v blagovno znamko Okusi Bele krajine, ki jo je pred leti zagnal Razvojno informacijski center Bela krajina. Med drugimi sta v projekt vključena Gostišče Kapušin v Gradcu in Gostilna Müller v Črnomlju, pri obeh je mogoče tudi prenočiti. Lastnica slednje, Tina Müller Starešinič, razloži, da v sklopu projekta enkrat ali dvakrat letno pripravljajo dogodke, trajajoče bodisi čez vikend bodisi ves teden, ko na meniju posebej izpostavljajo tipične belokranjske jedi, pripravljene na sodobnejši način. "Mi denimo ne pečemo prave belokranjske pogače, ki je zaščitena, pač pa imamo hišno pogačo z raznimi dodatki, pa prosto potico, hišne žlikrofe z žitno klobaso in druge sezonske jedi, odvisno od letnega časa. Značilne belokranjske jedi so na primer enolončnice, te lahko uvrstimo na meni kot tople začetne jedi," pojasnjuje sogovornica in dodaja, da lokalna kulinarika najbolj zanima tujce, ti pa večinoma prihajajo v poletnih mesecih. "Strežemo pa pri nas samo belokranjska vina, ker vemo, da so res kvalitetna, in če jih ne bomo sami promovirali, kdo jih bo?"
Številni nadaljujejo družinsko tradicijo
In če pri Müllerju stavijo na domačnost in obilne porcije, so se v gostilni Kapušin odločili lokalne sestavine nadgraditi v nove kulinarične kreacije. V času nedeljskega kosila, ko jih obiščemo, številna in utečena ekipa deluje kot dobro naoljen stroj, da gostje kar se da hitro dobijo naročeno hrano, ob tem pa jim izkušeni somellierji svetujejo tudi ustrezno vino, četudi ne zgolj belokranjsko. Enako kot pri Müllerju pa imajo tudi pri Kapušinu dolgoletno družinsko tradicijo, ki jo nadaljuje Sandra Kapušin.
Za konec ture spoznamo še eno zgodbo o nadaljevanju tradicije. Ana Štublar je pred leti od staršev prevzela kmetijo, kjer so se že njeni predniki ukvarjali s čebelarjenjem in gojili zelišča. Kot diplomirana inženirka kemijske tehnologije povezuje znanje čebelarjenja in zeliščarstva, poleg izdelkov izvaja delavnice in ponuja ogled kmetije, pridobila je tudi nacionalno poklicno kvalifikacijo kot apiterapevtka in zeliščarica. "Naša kmetija stoji na Cerovcu pri Črešnjevcu, torej imamo naravo že v imenu," z nasmehom pove Štublarjeva, ki se, kot sama pravi, še vedno uči iz narave in o naravi.
