Levi, ki plezajo na drevesa, in druge zanimivosti Tanzanije

Četudi pri omembi Afrike najprej pomislimo na puščave in oaze, ne smemo pozabiti, da so veliki predeli te čudovite celine odeti v številne odtenke zelene, predvsem pa lahko tam srečamo neštete živalske vrste, ki jih pri nas vidimo samo v živalskem vrtu. Opazovati leve, slone, žirafe in druge orjake divjine v njihovem naravnem okolju je zagotovo nepozabno doživetje.

Za ohranitev tega okolja v Afriki ustanavljajo narodne parke, v katerih varujejo biodiverziteto, da bi zmanjšali vplive podnebnih sprememb, ohranili živalske in rastlinske vrste in zagotovili zdrav ekosistem tako človeku kot živalim. Upravljavci narodnih parkov si prizadevajo v zavarovanih območjih uveljaviti spoštovanje zakonov za ohranjanje narave, prav tako pa skrbijo za ponovno naseljevanje živalskih vrst. O vsem tem poučujejo tudi lokalno prebivalstvo, ki mora imeti dolgoročne koristi od delovanja parkov, zato mora tudi sodelovati pri njihovem upravljanju. Upravljanje, ki ni namenjeno zgolj zaslužku, temveč je usmerjeno v dolgoročno skrb za zavarovana območja, pa po drugi strani zmanjšuje revščino in varuje naravne vire.

Številni na seznamu Unesca

Na vsej afriški celini je več kot 225 narodnih parkov in rezervatov za divje živali, največ jih leži v Keniji, Tanzaniji, na Madagaskarju, v Namibiji in Južnoafriški republiki. Številni od teh narodnih parkov so na seznamu Unescove svetovne dediščine, saj v njih domujejo tudi ogrožene vrste, ki jih brez posebne zaščite ne bomo mogli več dolgo občudovati. Turisti lahko v narodnih parkih opazujejo in fotografirajo divje živali, obenem pa izvejo tudi marsikaj koristnega o tem, zakaj so narodni parki pomembni.

V Tanzaniji denimo v narodnem parku Manyara, v katerem leži istoimensko jezero, živi več kot 400 vrst ptic. Med njimi morda najlepši prizor ponujajo plamenci oziroma flamingi, ki nabrežje jezera obarvajo v rožnato. Obale in z gozdom poraščena pobočja pa naseljujejo tudi ogromne črede bivolov, gepardov, masajskih žiraf in impal. In če vam pogled nanje ne zadošča, vam lahko pot prekriža še kakšen trop pavijanov ali vas iz vode opazuje povodni konj. Največja posebnost narodnega parka Manyara pa so levi, ki plezajo na drevesa, česar sicer ne počnejo levi nikjer drugje na svetu razen v vzhodni Afriki. Strokovnjaki domnevajo, da levi plezajo na drevesa, da bi se zaščitili pred nadležnimi piki insektov, medtem ko lenarijo ali prebavljajo. Drug domnevni razlog je ta, da leže na vejah, kjer piha vsaj rahla sapica, lažje prestajajo neznosno vročino, obenem pa imajo tudi boljši pregled nad morebitnim plenom.

Reka, ki nikoli ne presahne

Nekoliko odmaknjen od priljubljenega safari območja severne Tanzanije je narodni park Tarangire, najbolj znan po velikih čredah slonov. Njegova arterija je reka Tarangire, ki ne presahne niti v največji vročini, ko je vsa regija popolnoma suha. Reka v sušnem obdobju pritegne več kot 250.000 živali, ki ob njej iščejo možnosti za preživetje. Obsežna močvirja se tedaj spremenijo v zelene planote, na katerih rastejo akacijevi gozdovi in najstarejši prebivalci Tanzanije, mogočni kruhovci oziroma baobabi, ki doživijo tudi 600 let in lahko v svojih žilah shranijo od 300 do 900 litrov vode.

Narodni parki in njihovi prebivalci so zagotovo eden od najpomembnejših razlogov, zakaj obiskati afriško celino. Kontinent, tako drugačen od našega, a hkrati tudi odvisen od našega ravnanja, nas spomni, kako povezano je vse življenje na Zemlji in v kako krhkem ravnovesju je ta povezanost.