»Najbolj sem hvaležna sebi«

Ko simpatična in energična Rebeka Ritlop s svojim nalezljivim nasmehom in sproščenostjo začne pripovedovati svojo zgodbo, se ti zazdi, da poslušaš scenarij napetega filma. Diplomirana zgodovinarka prihaja iz Maribora, po srcu je umetnica in strastna motoristka, zadnja leta pa z možem živi v Apaški dolini. Zdelo se je, da se pri 27 letih njeno življenje šele začenja ‒ dobra služba, poroka, ljubeč mož in načrtovanje družine. A med epidemijo in čakanjem na pregled je prejela diagnozo rak, kar ji je življenje obrnilo na glavo. Rebeka pa je ne glede na slabe prognoze namesto obupa izbrala odločnost in pogum. »Takrat si na vrhuncu ustvarjanja svojega življenja, še pomisliš ne, da bi lahko zbolel, in zdi se ti, da se to ne dogaja tebi,« pravi danes 33-letnica, mamica zdravega enoletnega fantiča. Njena zgodba nam je v navdih pa tudi opomin, kako pomembno je, da znamo prisluhniti telesu, vztrajamo pri preiskavah in aktivno sodelujemo pri zdravljenju.

Prvo opozorilo: izostanek menstruacije

Leto 2019 se je začelo z izostankom menstruacije in z možem sta se že veselila, da je noseča. Vendar so bili trije testi nosečnosti negativni. »Najprej sem mislila, da je morda kriv stres zaradi poroke,« se spominja Rebeka, »ljudje vedno iščemo izgovore, da bi se izognili obisku pri zdravniku.« Vseeno je opravila pregled pri ginekologinji, ki zaradi zadnjega brisa iz leta 2018 ni videla potrebe po ponovitvi. Rebeka pa je vztrajala – in ta vztrajnost ji je rešila življenje. Prvi bris je sicer pokazal odstopanja, a zdravnica še ni bila zaskrbljena. Ko so se enaki izvidi ponovili kar trikrat, je Rebeka prosila za napotitev k specialistu. Termin v kolposkopski ambulanti v UKC Maribor je imela 15. marca 2020 – prav na dan, ko je Slovenija zaradi covida-19 zaprla javno življenje. Pregled so odpovedali, ker »ni nujen«. Meseci so minevali, dokler ni Rebeka sama poklicala in prosila za nov termin pregleda. Izvid vzorca je pokazal hudo celično spremembo (CIN 3/PIL visoke stopnje). Sledil je poseg LLETZ, ki bi moral biti rutinski, a se je zapletel z močno krvavitvijo in bolečinami, zato je noč preživela v operacijski sobi.

»Kot da sem v drugem telesu«

Dne 21. septembra 2020, le nekaj dni po svojem rojstnem dnevu, je prejela uradno diagnozo: invazivni rak materničnega vratu. »Tako sem jokala, da so poklicali mojega moža, čeprav takrat zaradi covida spremljevalci niso smeli biti prisotni. Zdelo se mi je, da to nisem jaz, da sem v nekem drugem telesu. Da to ni moja zgodba in se to ne dogaja meni. Nisem pa se spraševala, zakaj jaz, ker tega ne privoščim nikomur.« Ob diagnozi so ji povedali, da zaradi tipa zdravljenja ne bo mogla zanositi in imeti svojih otrok, kar jo je še bolj pretreslo, saj si je vedno predstavljala, da bo imela veliko družino, v kakršni je odraščala. Po prihodu domov se je zaprla v spalnico. »Možu sem rekla, da potrebujem mir in da ne želim videti nikogar. Po treh dneh pa sem prišla iz spalnice in mu rekla: Andrej, imam načrt.« Njen načrt je bil jasen – preživeti, premagati raka in postati mama. Standardno zdravljenje in notranje obsevanje, ki v večini primerov uniči reproduktivne organe, lahko tudi prebavni trakt, Rebeke ni prepričalo, zato je prosila za dodatno mnenje. »Vesolje mi je poslalo ginekološko onkologinjo dr. Majo Pakiž, ki je bila pripravljena zdraviti zunaj kalupov in je iskala še druge možnosti.« Če bi Rebeka izbrala standardno zdravljenje, bi verjetno imela veliko slabšo kakovost življenja, kot jo ima danes, pa tudi manjšo možnost zanositve, če sploh kakšno. Z možem sta sicer za vsak primer shranila genetski material v tujini. »Nisem bila sicer prepričana, da ga bom kdaj uporabila, ampak želela sem si pustiti to možnost, da ne bi živela s 'čeji'.«

Počutje vpliva na uspeh zdravljenja

Že novembra jo je čakala prva kemoterapija, še ena decembra in zadnja januarja, vsaka po štiri dni. Sledilo je še nekaj operacij in dolgotrajno okrevanje. Rebeka je ves čas zdravljenja ohranila svojo odločnost, pogum in optimizem. »Ko ti lasje, ki so del naše identitete, začnejo odpadati, te to prizadene, saj ti je bil odvzet del tebe brez tvojega dovoljenja. Takrat sem imela zelo dolge ravne lase, vse do pasu. In ko so mi začeli odpadati, sem rekla možu, naj me kar takoj ostriže, da mi ne bo treba ves čas sesati stanovanja,« pripoveduje črnolaska, ki ji je kemoterapija »skodrala« prej ravne lase. Tudi lasuljo si je kupila, a jo je nosila le pol ure, saj se z njo ni počutila dobro. Njena odločenost, da bo raka premagala, se je kazala tudi med kemoterapijo. »Imela sem hude slabosti in čeprav sem vedela, da mi bo slabo, sem vseeno jedla, pa tudi če sem potem vse izbruhala. Če ne bi jedla, ne bi bila dovolj močna in ne bi dobila naslednje kemoterapije.« Pred drugo kemoterapijo je imela vstavljen venski kateter, kar je ni zmotilo, da se ne bi z možem sprehodila vse od Areha do Cojzarice. Njen pristop do bolezni in zdravljenja je opazila tudi onkologinja dr. Maja Ravnik. Močno izčrpana Rebeka ji je na vprašanje, kako se počuti, odgovorila, da odlično. »Če tako razmišljate, ste že zmagali,« jo je pohvalila in dodala, da na uspeh zdravljenja močno vplivata psihično stanje in počutje bolnika. Zelo pomembno je tudi, da imaš cilj in si odločen, da ti bo uspelo. »Pa ne verjamem v vsiljeno pozitivnost. Tudi sama sem imela dneve, ko sem se počutila grozno in mislila, da ne bom preživela. A odločitev, da se boriš, je tvoja.« Rebeka se je od leta 2020 do danes pogumno borila in imela kar osem operacij, med njimi obsežno operacijo horizontalno laparotomijo, globoko konizacijo, odstranitev ingvinalnih bezgavk in laparoskopsko cerklažo.

Podpora, ki šteje

Ves čas zdravljenja ji je bil njen mož velika opora, poskrbel je za vse malenkosti in jo razumel brez besed, za kar mu je neizmerno hvaležna. »Ko zboliš, ni samoumevno, da bo partner ostal ob tebi. Veliko se jih tudi loči, ker partnerji ne zdržijo pritiska bolezni, ni lahko dati sebe in svojega življenja na stranski tir, da lahko ves čas skrbiš za nekoga.« Veliko ji pomenijo tudi nova poznanstva in informacije društev bolnikov, zlasti pomoč srčnih žensk iz Europe Donne – Slovenskega združenja za boj proti raku dojk. »Ob diagnozi sem se počutila osamljeno, kot da nikamor ne sodim in me nihče ne razume. Ko sem se povezala z združenjem, sem takoj dobila občutek, da nisem sama. Ponudili so mi neprecenljivo podporo in odgovarjali na moja vprašanja. Seveda so me podpirali tudi doma, a ker niso imeli enake izkušnje, me niso povsem razumeli.« Pri združenju Europa Donna je dobila kontakt takratne vodje sekcije za ženske z raki rodil Anite Štricelj, ki ji je še danes izjemno hvaležna za vso pomoč na začetku poti, za vsa svetovanja in čas, ki ji ga je namenila. Rebeka bi si želela, da bi vsak onkološki bolnik ob diagnozi prejel še napotnico za psihološko svetovanje. »Bolezen ni le fizična, ampak tudi psihološka preizkušnja in ker so domači preveč čustveno vpleteni, za pogovor in nasvete potrebuješ nekoga od zunaj.«

Čudež po bolezni

Dobra tri leta po diagnozi, po vseh mesecih zdravljenja in negotovosti, se je zgodil čudež – Rebeka je zanosila. Nosečnost je bila visoko tvegana, spremljal jo je nosečniški diabetes, poslabšal se je limfedem, imela je krvavitve in dobivala neprijetna opozorila zdravnikov, da so velike možnosti, da bo otrok rojen prezgodaj, celo v 20. tednu. »Vsak pregled je bil čustveno zelo naporen, v 35. tednu pa sem si rekla, da zdaj pa lahko pride, in sin se je rodil točno dan po obletnici diagnoze, 22. septembra.« Skupaj se zasmejeva, da je tako na najboljši način raku pokazala, kdo je tu glavni. »Meni se vse dogaja septembra, od mojega rojstnega dneva, diagnoze do rojstva sina, pa tudi mesec ozaveščanja o ginekoloških rakih je.« Življenje po bolezni ni več enako, se strinja Rebeka. »Nikoli se ne vrneš v staro normalo. Spremenita se ti telo in um.« Ni več perfekcionistka, ki bi imela obleke zložene po barvah in brezhibno čista okna. »To ni bistvo življenja. Danes so moje prioritete povsem drugačne. Veliko manj se obremenjujem zaradi mnenja drugih ljudi in si mislim, pa ti obuj moje čevlje in potem ocenjuj.« Med zdravljenjem je znova našla svojo ustvarjalno žilico, po zdravljenju pa je bila pobudnica, da se pri Europi Donni Gornja Radgona uvede športna aktivnost za članice. Tudi poklicno je spremenila smer in si izbrala manj stresno delo, predvsem pa bo zdaj več časa preživela s sinom. »To je najin čudež in stoodstotno sem mu predana, tudi če mi drugi očitajo, da bo razvajen,« je odločena Rebeka, ki je zaradi svoje izkušnje bolj čuteča, prisotna in bolj potrpežljiva mama.

Nasvet vsem ženskam

Hvaležna je okolici za vso podporo, še najbolj pa je hvaležna sami sebi. »Če sama ne bi imela volje in upanja, če ne bi vztrajala, mi ne bi uspelo. Ženske, bodite aktivne bolnice – sprašujte, iščite najboljše možnosti, ne nasedajte čudežnim obljubam, ampak sodelujte z zdravniki in društvi bolnikov. Udeležujte se presejalnega programa ZORA, tudi če se počutite zdrave.« Tako lahko bolezen odkrijejo, ko je še v zgodnji fazi, zato bo zdravljenje krajše, lažje in brez hujših posledic. Po končanem zdravljenju se je Rebeka še cepila proti HPV. »Cepila bom tudi svojega sina, ker cepivo preprečuje različne vrste raka, ne le raka materničnega vratu.« Kljub porodniškemu dopustu je aktivna članica Europe Donne Gornja Radgona, saj se zaveda, da ženske nerade govorijo o svoji izkušnji raka materničnega vratu. »Če se mi je že morala zgoditi ta težka bolezen, sem z veseljem glas in podoba bolnice. Zgodbe morajo imeti podobo, da ženske vedo, na koga se lahko obrnejo in koga lahko vprašajo za nasvet.« Pravi, da se je prek Europe Donne nanjo obrnilo že okoli 25 žensk. »Če sem vsaj eni pomagala, potem moja pot ni bila zaman.«