Od poezije k estetiki

Glavna fotografija članka:Od poezije k estetiki
Datum 2. avgust 2017 11:19
Čas branja 2 min

Pred natančno 50 leti, torej leta 1967, je nemški muzikolog Carl Dahlhaus (1928-1989), katerega smo že omenjali pri premišljevanju o tem, "kaj je glasba", napisal eno zanimivejših razprav na temo estetike glasbe. Glede na to, kam je zašla glasba, in pisanje o njej v zadnjih nekaj desetletjih bi bilo sila pametno ponovno premisliti nekaj stvari, ki nam jih je zapustil Dahlhaus. Knjige so pač na svetu zato, ker "litera scripta manet" (pisana beseda ostane), medtem ko "vox audita perit" (zvok izgine). Nadvse zanimivo pri tem je, da nas pravzaprav v temelju zanima tisto, kar izgine, za razumevanje tega pa uporabljamo tisto, kar ostaja. To ni paradoks - gre za uvid v dualnosti sveta, čeprav se sodobnost kaže kot popolnoma razlomljena slika vsega, kar je nekoč obstajalo. Kot strto zrcalo.
Morda imamo prav zaradi te multirazdrobljenosti, zaradi defragmentacije sodobnega družbenega prostora in intimnega sveta toliko duševnih bolnikov z najrazličnejšimi motnjami razpoloženja, osebnosti, hranjenja, anksioznosti, da ne omenjamo strmo rastočih psihosomatskih in psihotičnih težav. Vse te duševne motnje se pravzaprav zvrnejo vedno na različne kombinacije bolezensko spremenjenega mišljenja, čustvovanja, zaznavanja in s tem povezanega vedénja. Simptomov je vsak dan več, razlogov za njih pa tudi. Vrnimo se raje h glasbi.

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
Podpirate predlog, po katerem bi se omejila uporaba družbenih omrežij za mlajše od 15 let?
Da, omejitev je nujno potrebna.
64%
874 glasov
Sem za popolno prepoved.
16%
212 glasov
Ne vidim smisla v tem, nadzor je praktično nemogoč.
14%
193 glasov
Ne.
4%
55 glasov
Ne vem, vseeno mi je.
2%
29 glasov
Skupaj glasov: 1363