A tudi za najmočnejšo vez, ki jo stkemo z drugim, se moramo truditi, jo negovati in poskrbeti, da je v dobri kondiciji. O tem, kako ohranjati povezanost, reševati nesoglasja in zakaj obisk partnerske terapije ni znamenje poraza, ampak skrb in spoštovanje do odnosa, smo se pogovarjali s psihoterapevtko dr. Majo Kus Ambrož iz podjetja Psihovital. Skupaj s partnerjem mag. Jernejem Kusom Ambrožem ponujata tako individualno kot skupinsko pomoč za zdravljenje duševnih težav ter reševanje čustvenih in medosebnih težav. Zakonca imata večletne izkušnje pri terapevtskem delu s posamezniki, pari, družinami in skupinami, končala sta izobraževanje iz geštalt terapije in podiplomsko izobraževanje iz transakcijske analize pri mednarodno priznanem strokovnjaku dr. Milivojeviću.
Kako vama kot par uspeva ohranjati dober partnerski in hkrati profesionalen odnos? Sta bila par še pred poslovnim sodelovanjem?
Par sva bila že prej in med študijem sva si rekla, zakaj bi si življenje olajšala, če si ga lahko še malo zapleteva – in sva se skupaj vpisala še na študij psihoterapije (nasmešek). Ampak ta skupna pot nama je dala ogromno. Učila sva se skupaj, se kdaj prepirala o teorijah in se nato ob polnoči spet v miru pogovarjala. Strinjava se, da je za uspešno profesionalno sodelovanje treba znati ločiti trenutke, ko sva samo mož in žena, od teh, ko sva strokovnjaka. Kot za uspešen zakon je tudi za profesionalen odnos nujno, da se o različnih pogledih pogovarjava odprto in spoštljivo, brez tekmovanja, kdo ima kdaj prav. Doma ni prostora za službene teme, tam je prostor le za naju in družino. Znava se poslušati, tudi ko se ne strinjava, znava reči »zdaj pa konec službenih tem« in greva na sprehod. To naju drži skupaj, kot par in kot sodelavca.
Ko občutek izgube povezanosti ali razumevanja v odnosu začne ustvarjati več bolečine kot radosti, je čas za pomoč.
Številni pari še vedno ne marajo govoriti o tem, da obiskujejo partnersko terapijo. Zakaj po vašem mnenju še prevladuje prepričanje, da je obisk terapije za par »poraz«?
Mislim, da je obisk partnerske terapije pravzaprav intimna odločitev para, in ne vidim razloga, da bi par to razglašal v javnosti. Odločitev za partnersko terapijo je znamenje, da je partnerjema mar in da sta pripravljen vlagati v odnos. V okviru najinih izobraževanj sva bila tudi midva v vlogi klientov na partnerski terapiji in ta osebna izkušnja je močno dvignila zadovoljstvo in stabilnost v najinem odnosu. Videla sva, kako lepo in globoko lahko postane partnerstvo, ko imaš prostor, kjer te nekdo varno vodi, da se oba bolje slišita in razumeta. Zato terapijo jemljeva podobno, kot bi šla na dober trening, z njo ohraniva kondicijo, le da gre tokrat za kondicijo odnosa.
To, da bi par moral poskrbeti za kondicijo odnosa, je zelo dober nasvet. Vsi si želimo imeti popoln odnos s partnerjem v prijetnih ali težkih trenutkih. Kako bi opredelili kakovosten partnerski odnos? Kaj so temeljne vrednote, ki ga gradijo?
Za naju kakovosten partnerski odnos ni popolnost, ampak občutek, da sva si v vseh trenutkih, tako lepih kot tudi težkih, varen pristan. Ljubezen je temelj, a če ni spoštovanja, iskrenosti in varnosti, se hitro izgubi. Verjameva, da so ključne vrednote zaupanje, odprta in spoštljiva komunikacija ter pripravljenost, da oba vlagava v odnos tudi takrat, ko je enemu težje. Pomembno je, da se znava ustaviti, prisluhniti in priznati zmoto. Da se znava vrniti drug k drugemu brez potrebe po dokazovanju, kdo ima prav. Kakovosten odnos je prostor, kjer sva oba videna in slišana, kjer je prostor za ranljivost in kjer veva, da sva ekipa, ki ne glede na okoliščine drži skupaj.
Če se partnerja ne znata slišati, kako jima lahko pomaga terapevt? Kakšna je vloga terapevta v terapevtskem procesu?
Terapevt v partnerski terapiji ustvari in vzdržuje varen prostor, da se lahko par ustavi in sliši drug drugega. Včasih to pomeni, da ju pospremimo do čustev, ki so skrita pod jezo ali umikom, in pomagamo, da jih povesta na način, ki ju povezuje. Terapija ne temelji samo na vsebini, veliko informacij pridobivava iz neverbalne komunikacije, na primer, kako se gledata, kdaj se odmakneta, kje se zadržita. Zanimivo je videti, kako osvobajajoče je za partnerja, ko s pomočjo terapije zaznata, da sta se ujela v ponavljajoče se vzorce. Takrat se odpre prostor, da lahko izbereta nekaj novega, bolj nežnega in povezujočega.
Pomembno je, da partnerja ne poskušata spreminjati drug drugega, ampak da poiščeta skupne vrednote in cilje, ki bi ju lahko povezali.
Nasprotja se privlačijo, pravijo. Kako lahko izboljšamo odnos, če so razlike tudi v predstavah o tem, kakšen odnos si želita?
V odnosu, v katerem imata partnerja različne predstave o tem, kaj si želita, je najpomembnejše aktivno poslušanje in želja po razumevanju, kaj za drugega pomeni dobrobit in sreča. Pomembno je, da partnerja ne poskušata spreminjati drug drugega, ampak da poiščeta skupne vrednote in cilje, ki bi ju lahko povezali. Najprej je treba sprejeti, da ima partner različne potrebe in želje, šele nato sledi iskanje načina, kako jih uravnotežiti in spoštovati. Vsi se skozi čas spreminjamo, z redno in odprto komunikacijo pa ustvarjamo prostor za prilagajanje in rast.
Žal ima še vedno veliko parov težave z odprto komunikacijo. Kaj bi bila prva opozorilna ali prelomna točka, ko bi moral par razmisliti o obisku terapevta – ne zato, ker je že vse narobe, ampak da bi preprečili razhod oziroma bi bil razhod lažji, bolj soglasen?
Če bi pari na terapijo prišli takoj, ko začutijo, da se pogovori spreminjajo v tišino ali prepir, bi bile terapije precej krajše. Ko občutek izgube povezanosti ali razumevanja v odnosu začne ustvarjati več bolečine kot radosti, je čas za pomoč. Ni treba čakati, da je vse narobe ali da pride do velikega zloma. Terapija je prostor, kjer se lahko ustavita, pogledata, kaj se dogaja, in začneta delati na odnosu, preden stvari postanejo pretežke. Če se par znajde v ciklu ponavljajočih se konfliktov, kjer se partnerja počutita neslišana ali nerazumljena, ali če eden ali oba začutita, da se oddaljujeta, je to lahko prelomna točka, da poiščeta podporo. Tako lahko odnosu omogočita novo priložnost, če se odločita za razhod, pa bo ta bolj zrel in spoštljiv.
Zakaj je čedalje več ločitev in razhodov? Lahko iščemo vzroke v naših novih načinih življenja, v svetu, v katerem živimo?
Razlogov za rast števila ločitev in razhodov je več, strinjam pa se, da je eden izmed najpomembnejših tudi sprememba časa in sveta. Hitrost življenja, stalna dostopnost do informacij in pritiski družbenih omrežij pogosto povzročajo, da pričakovanja o odnosu postanejo nerealna ali površinska. Poleg tega spremembe v vlogah, pričakovanjih in načinu komunikacije odsevajo v odnosih. Veliko ljudi se danes bolj zaveda svojih želja in ne želi ostati v odnosih, ki jih ne izpolnjujejo. To je na eni strani osvobajajoče, po drugi pa prinaša izzive stabilnosti in ne nazadnje trajnosti partnerstev. Najpomembneje je, da se znamo v tem hitrem svetu ustaviti, poglobiti v odnos, iskreno komunicirati in si dati prostor za rast, tako posamezno kot skupaj.
V svojem pristopu poudarjate vzpostavljanje prostora, kjer se lahko oba partnerja izrazita, slišita in skupaj določita, kakšen odnos si želita. Kako pomembno je, da imata tudi skupen cilj?
Zelo je pomembno, da par jasno začuti, kaj si želi, torej, kaj je njun skupni cilj in kaj ju povezuje. Seveda cilj ni samoumeven, zato je naloga terapevta, da pomaga odkriti, izraziti in uskladiti, da je res nekaj, kar oba podpirata in za kar sta oba pripravljena delati. Je nekaj, kar skupaj oblikujeta in skozi čas tudi prilagajata. S skupno vizijo ali ciljem lažje usmerjata svoja prizadevanja in premagujeta ovire, ki se pojavijo. To jima daje občutek smisla in pripadnosti, ki je glaven za dolgoročno vzdržnost odnosa.
Pogosto na terapijo pride le eden od partnerjev, predvsem ženska. Je takšna terapija koristna za odnos? Kaj lahko posameznik spremeni sam, brez sodelovanja drugega?
Treba se je zavedati, da je odnos kreacija dveh, ki sta v tem odnosu. Seveda je učinkoviteje, če pride tudi drugi partner, a že samostojno delo lahko ustvari pomembne premike in odpre prostor za drugačno povezavo. Terapevtsko delo s posameznikom prinese velike premike v tem, kako razume sebe, svoje potrebe in vzorce, kako komunicira in postavlja meje. Pomembno je, da posameznik sprejme, da ne more nadzorovati ali spremeniti drugega, lahko pa spremeni svoj odnos do situacije, svoje odzive in tako vpliva na partnerstvo. Ko se en partner spremeni, se pogosto začne spreminjati tudi dinamika v partnerstvu, saj se odnos odziva na te nove načine delovanja.
Terapija ni znamenje neuspeha, ampak korak k skrbi za odnos, ki jima je še vedno drag.
Kako naj se partnerja začneta pogovarjati o možnosti terapije, če se zdi, da je eden od partnerjev proti?
Razumem, da je lahko odločitev za terapijo težka, še posebej, če je v odnosu že dolgo prisotna praznina ali napetost. Vendar terapija ni znamenje neuspeha, ampak korak k skrbi za odnos, ki jima je še vedno drag. Pomembno je, da si oba dovolita biti ranljiva in o tem spregovorita brez obtoževanj. Če eden od partnerjev ni pripravljen, naj ga drugi ne sili, ampak naj mu mirno in spoštljivo pove, zakaj si želi spremembo in kako bi terapija lahko pomagala. Tudi če se za terapijo odloči samo eden, se s tem začne odpirati prostor za pogovor in razumevanje. Spremembe se vedno začnejo pri posamezniku, zato lahko prvi korak naredi vsak sam zase.
Imate še kakšen preprost, a pomemben nasvet za boljši partnerski odnos?
Odnos se začne, ko imamo nasproti sebe drugega. Brez drugega ni odnosa. Prisluhnita si, resnično se poslušajta in ne čakajta na priložnost, ko bosta lahko dodala svoj odgovor. Tudi ko se ne strinjata, ostanita spoštljiva. Poskusita ohranjati iskrenost in odprtost. Delita ranljivost in neprijetnost, saj to združuje. Poskrbita, da bosta imela čas za vaju, in sprejmita, da sta oba nepopolna, odnos pa je proces, ki zahteva potrpežljivost. Odnos je vedno potovanje, ne cilj.
