Verjame, da je pravilna prehrana temelj zdravja, dobrega počutja in dolgoživosti, zato svoje znanje z veseljem podeli. Njen pristop je celosten, usmerjen v dolgoročne in merljive rezultate. Z vsako stranko skozi pogovor išče razloge za nepravilno prehranjevanje in preverja, kakšen imajo odnos do sebe in bližnjih.
Od lastne izkušnje do pomoči drugim
Prehrana jo je zanimala že od nekdaj. »Babica me je naučila preprostih pravil: sokovi in gazirane pijače niso zdravi, navaden jogurt je boljša izbira od sadnega, z mesom in maščobami zmerno, cenimo domač vrt in sezonsko hrano,« se spominja svojega otroštva Mojca Cepuš. Nikoli ni razmišljala, da bi bilo prehransko svetovanje njen poklic, dokler ji ni tega svetovala prijateljica. »Takrat sem že vsem okoli sebe pripravljala jedilnike za hujšanje, ki so tudi delovali. Zdelo se mi je povsem naravno in danes vidim, da je to res moj poklic, če se izrazim poetično ‒ nekaj, za kar sem bila poklicana.« Tudi sama se je soočala z nekaterimi izzivi pri prehrani, predvsem v srednji šoli in med študijem, a zaradi izkušenj lažje razume ljudi, ki se bojujejo s preveliko telesno težo. »Danes, ko imam znanje psihologije, razumem, kje sem se takrat zataknila. Saj tudi meni še kdaj spodrsne, zato pa imam večjo empatijo pri delu s strankami. Sem namreč sladkosneda in če sem utrujena, jezna ali se počutim nemočno, hitro posežem po sladkarijah, zato jih doma nikoli nimamo na zalogi, da nisem v skušnjavi. Tako je denimo lahko v omari nutella, ki mi ni preveč všeč, bela linolada pa niti slučajno,« se nasmehne prehranska strokovnjakinja, ki razume, da smo vsi krvavi pod kožo.
Pomembno je, kako se počutimo v svoji koži
Po osnovni izobrazbi je teologinja, po poklicu nutricionistka, trenutno pa podiplomska študentka programa tretje stopnje Teologija – področje Zakonska in družinska terapija. Skozi študij in delo je spoznala, da mora pri iskanju razlogov za težave vedno preveriti, kako se človek počuti v svojem telesu, kakšno samopodobo ima in kakšne odnose goji z drugimi. »Psihološki vidik prehranjevanja je enako pomemben kot nutricionistični. Ni dovolj, da vemo, kaj bi morali jesti, če tega v praksi ne zmoremo uresničiti. Prav tu ima psihologija glavno vlogo,« poudarja Cepuševa. »Bolj ko prepoznavam osebnostne značilnosti, vzorce navezanosti, načine spopadanja s stresom in kompenzacijska vedenja, lažje razumem, zakaj se ljudje v določenih situacijah zatekajo k hrani ali izgubijo nadzor nad njo. Odnos do hrane je pogosto odsev odnosa do samega sebe in bližnjih.«
Vsako svetovanje je najprej odnos
Pogosto pri hujšanju ni dovolj le volja. »Ključno je individualno svetovanje, ker ljudje potrebujemo strukturo, podporo in občutek, da nas nekdo vidi in spremlja na poti.« Ko s stranko postavita uresničljive cilje, jih jasno ubesedita, za večjo vztrajnost določita rok in se dogovorita za redna srečanja. »Tak pristop omogoča prilagoditev prehrane posameznikovemu okusu, življenjskemu slogu in okoliščinam. Dotakneva se resničnih težav, da lahko poiščeva rešitve, ki se skladajo z njenim vsakdanom, in oblikujeva korake, ki jih zmore narediti.« Njen coaching je natančen, nudi tudi toplino in podporo. »Na supervizijah sem se naučila in v praksi vsak dan opažam, da je vsako sodelovanje najprej odnos. Ko se človek počuti viden in razumljen, lažje sprejema spremembe. Stranke nikoli ne vprašam očitajoče 'Zakaj si to naredila?'. Zanima me: 'Kaj se je takrat dogajalo? Kaj si potrebovala?' Tako skupaj poiščeva razloge in preveriva, ali jih doživlja kot izgovore.« Ko s stranko najdeta razloge, se veliko lažje pogovarjata o naslednjih korakih do cilja. Včasih strankam predstavi tudi statistiko in dolgoročne posledice debelosti, kot je možnost srčnega infarkta, sladkorne bolezni ali možganske kapi. »Ne želim jih strašiti, ampak jim želim pokazati jasno sliko, ki pomaga postaviti prioritete in pokaže, kje se stranka nahaja.«
Potrpežljivost, da spremenimo vzorce
Nutricionistka pojasnjuje, da so hitre diete lahko učinkovite le, kadar želimo izgubiti nekaj kilogramov, ki smo jih pridobili zaradi posebnih okoliščin, denimo po praznikih ali počitnicah. Če je osnovni prehranski slog pravilen, bo tritedenska dieta prinesla rezultat. »Kadar pa govorimo o večji izgubi kilogramov ali dolgoletnem boju z odvečno težo, hitra dieta ne bo dovolj. Težava ni nastala zaradi meseca sladkarij in alkohola, ampak so vzrok dolgotrajni vzorci prehranjevanja, organizacije obrokov in življenjskega sloga. Za spremembo teh vzorcev pa potrebujemo potrpežljivost in predvsem učenje novih, zdravih navad.« Spodbujati je treba zavestno prehranjevanje, da smo pozorni na občutke, ko jemo. Tako lahko bolje slišimo svoje telo in prej začutimo, kdaj je čas, da odložimo vilice.
Sladke razvade dovoljene, če je razlog pravi
Vsaka dama se včasih rada razvaja s koščkom čokolade, še posebej po napornem dnevu. »Tu vidim dve pomembni točki. Prva je ta, da težava ni v kalorijah, ki jih dobimo s sladkarijami, ampak v sestavinah. Kalorije lahko pokurimo, škoda, ki jo delajo nekateri aditivi, pa se nalaga in lahko vodi v resne zdravstvene težave. Druga težava pa je vprašanje, zakaj. Ko mi stranka reče, da jo je pojedla, da bi 'nahranila dušo', jo vprašam, kaj to zanjo pomeni.« Z vprašanji nadaljuje in stranko vpraša, ali je bila lačna, utrujena ali žalostna, ali se je nagradila, ali je čokolado pojedla, ker je bila po naključju na pultu. »Če je oseba na programu hujšanja, je čokolada lahko na jedilniku. Vendar če jo poje izven načrta, je najpomembneje poiskati razlog, ker se prav tam pogosto skriva vzorec, ki sabotira naše poskuse zdravega prehranjevanja.« S stranko nato poiščeta možnosti, kako bi lahko bilo boljše, kar pogosto pomeni spremembe v razmišljanju in delovanju. Naj navedem dva primera. Gospa X je ugotovila, da je zvečer posegla po čokoladi, ker je bila utrujena. Ko je to razumela, se je v posteljo odpravila bolj zgodaj. Tako se je spočila, zmanjšala skušnjavo in izboljšala počutje ‒ seveda je tudi shujšala,« pojasnjuje nutricionistka. »Pri gospe Y je bila zgodba težja. Živela je v partnerskem odnosu, v katerem je bil prisoten alkohol, vsa skrb za finance in otroke je bila na njenih ramenih. Njo je čokolada pomirila in tolažila, ker ni imela drugih metod za uravnavanje in predelavo čustev. Svetovala sem ji psihološko pomoč, vendar je odvrnila, da bi rada samo shujšala, in ne spremenila svojega življenja. Sodelovanje sva prekinili, saj bi bilo neetično, da nadaljujeva proces, v katerem kot nutricistka nisem mogla pomagati.«
