Somrak

Slovenija v teh dneh spominja na teater. Oziroma na tisti maski, eno nasmejano in drugo objokano, ki simbolizirata komedijo in tragedijo. Le da se vse dogaja v resničnosti.

Kopica naučenih nasmehov, ki so si jih dva dni izmenjavali politiki na Brdu pri Kranju, je zbledela ob solzah, ki so tekle sredi Ljubljane. Zaradi solzivca. Jokali, kašljali in preklinjali so protestniki, ki so se iz začetne skupine nasprotnikov ukrepom PCT razširili v heterogeno skupino različnih interesov in motivov. Jokali so tudi mimoidoči, katerih edina krivda je bila, da so se znašli ob nepravem času na nepravem kraju.{infobox-quote_full}175728{/infobox-quote_full}

Neznosna lahkotnost izstreljevanja neverjetnih količin solzivca, uporaba vodnega topa, policijske konjenice in psov proti protestnikom, ki do izbruha policijskega nasilja niso kazali nobenih znakov agresivnosti, sta bili grozljivi. Edini greh demonstrantov dotlej je bil, da niso upoštevali 9. člena zakona o nalogah in pooblastilih policije, ki ga je uporabila vlada, da je zaradi političnega vrha na Brdu pri Kranju omejila gibanje po prestolnici. Kot je grozljivo to, s kakšno politično brezbrižnostjo vlada že leto in pol z odloki, ki se pogosto kasneje izkažejo za protiustavne, demontira človekove pravice in svoboščine ter demokracijo na splošno.

Svetilnik 21. stoletja, s katerim se je nekdaj hvalil sedanji in tedanji premier Janez Janša, je že zdavnaj mrknil. Znašli smo se v somraku. Totalitarizem, ki narašča iz dneva v dan, se kaže na neštetih področjih, uporaba policije v obliki jurišnih odredov je le eno od njih. Že omenjeno vladanje z odloki, negiranje vladavine prava, ki ga je Janša včeraj metal pod nos balkanskim kandidatkam za članstvo v EU, demontaža Slovenske tiskovne agencije, strankarsko lomastenje po vseh sferah življenja ... Dolg je spisek. In naivno je pričakovati, da najvišji tuji državniki, ki so pri nas preživeli dva dni, tega ne vidijo. Pogled na s soncem obsijane Alpe (dokler ni pričelo deževati) jih ni mogel zaslepiti.

Slovenija, ki je zaradi predsedovanja Svetu EU še bolj na očeh, je v treh mesecih zapravila mednarodno kredibilnost. Saj jo je že prej. S predsednikom republike, ki v ponedeljek v vlogi mediatorja sprejme domnevnega organizatorja protestov, ki je že naslednji dan v policijskem pridržanju. S premierjem, ki v nedogled razlaga, kakšne krivice so se mu godile v komunizmu in po njem. Z notranjim ministrom, ki aplavdira policijski čezmerni uporabi sile. Z ministrom za kulturo, ki razstavlja in postavlja bruseljske razstave. Z ministrom za pravosodje, ki je v kazenskem postopku in po navodili z vrha blokira imenovanje že delegiranih evropskih tožilcev. Z direktorjem Urada vlade za komuniciranje, ki kljub drugačnim pozivom in obljubam Bruslju davi javno tiskovno agencijo že 280 dni ... Preveč vsega se je nabralo, da ne bi bili razkurjeni sicer diplomatsko uglajeni evropski politiki, kaj šele domača javnost. In medtem ko politiki to pač povedo (ali pa tudi ne), ljudje, ki jih ne iritira samo popolna nekonsistentnost glede premagovanja pandemije covida-19, gredo na ulice. To jim jamči ustava. Z različnimi razlogi, a z željo, da se mrcvarjenje države in državljanov konča.