V slovenskem prostoru že več let poteka razprava o zakonodajni ureditvi psihoterapije, ki se je intenzivirala ob predlogu zakona o psihoterapiji. A čeprav bi pričakovali, da bo v središču te razprave trpeči posameznik, se pogosto zdi, da prevladujejo tudi nestrokovni interesi strok, zaščita profesij in ideološke interpretacije.
Eno ključnih vprašanj ostaja, ali je nujno, da ima psihoterapevt medicinsko izobrazbo. Na Teološki fakulteti, kjer že več kot dvajset let izvajajo akreditirane, javno financirane in strokovno priznane študijske programe s področja družinske terapije menijo, da so medicinske vsebine potrebne, ne pa tudi celotna medicinska izobrazba. To utemeljujejo s prakso v tujini - v ZDA se je na primer delež uporabnikov, ki prejemajo psihoterapijo od psihiatrov, že leta 2021 zmanjšal na 34 %, povečala pa se je potreba po napotitvi k »nemedicinskim« psihoterapevtom.
Psihoterapija, za razliko od farmakoterapije, namreč ne zdravi z zdravili ali medicinskimi posegi, temveč pomaga posamezniku razumeti globlje psihološke vzroke stiske, razvijati sebe in iskati nov smisel.
Ključne lastnosti dobrega psihoterapevta
Sodobne znanstvene študije kažejo, da so za dobrega psihoterapevta ključne: osebnostna zrelost, empatija, strokovna refleksija in kvaliteta terapevtskega odnosa ter visoka usposobljenost v ustreznih, na znanstvenih dokazih utemeljenih psihoterapevtskih metodah. Te kompetence pa niso vezane le na medicinsko izobrazbo, temveč so rezultat specializirane psihoterapevtske formacije.
Psihoterapija tako združuje znanja iz psihologije, filozofije, antropologije, pedagogike, medicine, sociologije in drugih humanističnih ved.
V skladu z novejšimi psihoterapevtskimi smernicami pa celo nagovarja duhovne, eksistencialne, etične in socialne vidike človekovega življenja.
Da bi bodoče terapevte ustrezno strokovno usposobili za tako zahtevno celostno obravnavo posameznika, je študij družinske terapije na Teološki fakulteti UL zastavljen globoko in obsežno: ne oblikuje le kognitivnega znanja, temveč celostne osebe, pripravljene odgovarjati na stisko drugega človeka s strokovnostjo in sočutjem.
Psihoterapija naj se uveljavi kot samostojen poklic
Psihoterapija po vseh uveljavljenih definicijah namreč ni namenjena zgolj posameznikom z duševno motnjo, temveč tudi tistim, ki iščejo smisel, preživljajo življenjsko krizo ali želijo osebnostno rasti. Že danes se izvaja ne le v bolnišnicah in psihiatričnih ordinacijah, temveč tudi v šolah, centrih za socialno delo, podjetjih, nevladnih organizacijah.
Človeka obravnava kot telesno, duševno, duhovno in socialno bitje.
Psihoterapevt je po teh načelih v procesu, v katerem posameznik raziskuje sebe in razvija novo razumevanje svojega življenja. Na tej premisi se mora vzpostaviti samostojen poklic psihoterapevta, slednji pa mora še naprej zagotavljati dostopnost psihiatričnega zdravljenja v primerih, ki zahtevajo klinično obravnavo.
Poglobljen in sistematičen študij
Študij družinske terapije na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani je izjemno poglobljen in sistematičen, utemeljen na znanstveni podlagi in dolgoletni terapevtski praksi. Študijske programe razvija Katedra za zakonsko in družinsko terapijo, pri čemer sledi kompetencam svetovno uveljavljenih psihoterapevtskih združenj. Polno izobraževanje za družinskega terapevta traja devet let, kar vključuje diplomski in magistrski študij, osebno terapevtsko izkušnjo, supervizirano prakso ter strokovno usposabljanje. Ob tem fakulteta ponuja tudi štiriletni doktorski študij, ki dopolnjuje znanstveno komponento formacije.
Skupno gre za kar trinajst let intenzivne izobrazbe in osebnostne rasti, zato sodi njihov program med najobsežnejše študije psihoterapije v svetovnem merilu.
V primerjavi s številnimi državami, kjer izobraževanje za terapevtsko licenco traja povprečno štiri do šest let, gre za edinstven pristop, ki temelji na odgovornosti, strokovni odličnosti in etični poglobljenosti. Študijski program je javno akreditiran, njegova kakovost je rezultat dolgoletnega znanstvenega, raziskovalnega in pedagoškega dela visokošolskih učiteljev, ki so habilitirani za področje zakonske in družinske terapije, edino tovrstno področje habilitacije za Univerzo v Ljubljani. V programih v pomembnem deležu sodeluje tudi Medicinska fakulteta UL. Pristop družinske terapije, ki ga gojijo, je široko uveljavljen in znanstveno podprt tako v Evropi kot tudi v Združenih državah Amerike.
Psihoterapija naj bo dostopna vsem
Zaradi pomanjkanja zakonske ureditve se psihoterapija v Sloveniji vse bolj pomika v logiko trga – kjer je terapevtska storitev blago, uporabnik pa zgolj kupec. Takšen model temelji na neoliberalnih predpostavkah, ki ignorirajo socialno neenakost, psihosocialne determinante zdravja in osnovno etično dejstvo: človek v stiski ni potrošnik, ampak oseba, ki potrebuje podporo skupnosti. Terapija, ki je dostopna le plačnikom, postaja elitni privilegij, namesto da bi bila razumljena kot temeljna človekova pravica. Zato potrebujemo zakonodajo, ki ne bo ščitila interesov določenih strok, ampak bo zagotovila dostop do kakovostne terapevtske pomoči vsem – ne glede na njihov socialni in ekonomski položaj. Terapija ne sme postati storitev, ki jo si lahko "kupijo" le nekateri. Potrebujemo javni sistem, ki bo temeljil na načelih pravičnosti, solidarnosti in človeškega dostojanstva.
