Jakob in Teja sta mlad par z rednima službama, a brez lastnega doma. Najemnine v Ljubljani, kjer za dvosobno stanovanje z balkonom zahtevajo tudi 900 ali 1000 evrov, se jima zdijo previsoke. Čeprav bi tak znesek lahko bil mesečni obrok kredita za manjše stanovanje v okolici Ljubljane ali celo v Celju, se za nakup ne odločita. Dolgoročni kredit za 20 ali 30 let se jima zdi preveliko breme in tveganje.
"Nočeva živeti kot najini starši, ki so bili zaradi kredita dolga leta finančno omejeni. Rada potujeva, rada si kaj privoščiva in ne želiva se vezati na eno lokacijo," pravita. Najem se jima zdi bolj svobodna izbira, a opažata, da je tudi ta vse težje dostopna. Stanovanja so draga, pogosto slabo vzdrževana, pogodbe pa večinoma sklenjene le za eno leto. Javnih najemnih stanovanj je premalo.
V sistemu ne prepoznajo rešitev zase
Da težave mladih niso zgolj stvar osebnih odločitev, poudarja Eva Molek Kraševec iz Mladinskega sveta Slovenije (MSS). "Za velik del mladih je danes dostop do lastnega doma zelo otežen, tudi če ima par dva redna dohodka," pojasnjuje. Problem po njenih besedah ni le višina prihodkov, temveč tudi njihova stabilnost in predvidljivost. "Cene nepremičnin in najemnine so se v zadnjih letih močno oddaljile od realnih zmožnosti mladih, hkrati pa so pogoji kreditiranja strogi in zahtevajo visok lastni vložek, ki je za številne nedosegljiv. Mladi brez družinske finančne podpore so zato pogosto v slabšem izhodiščnem položaju. Raziskava Mladina 2020 kaže, da kar 79,3 odstotka mladih pričakuje pomoč staršev pri reševanju stanovanjskega vprašanja." Osamosvajanje se zato zamika, lastništvo pa postaja dosegljivo vse ožjemu krogu ljudi.
Sogovornica se strinja, da ima strah pred dolgotrajnimi krediti, izgubo zaposlitve in negotovo prihodnostjo velik vpliv na mlade. "Mladi danes pogosteje delajo v manj stabilnih oblikah zaposlitve, z več prehodi med delovnimi mesti in več negotovosti. Odločitev za dolgoročni kredit v takih razmerah pomeni veliko tveganje," je jasna. "Ne gre samo za obrestno mero, ampak tudi za vprašanje, ali bo dohodek čez pet ali deset let še vedno dovolj stabilen. Zato mnogi z nakupom odlašajo ali pa se zanj sploh ne odločijo, ker si ne morejo privoščiti tolikšne negotovosti."
Obenem priznava, da imajo tudi osebni dejavniki pri tem vlogo, vendar predvsem zato, ker so finančne obveznosti danes zelo visoke. "Nakup stanovanja je za večino mladih mogoč le v paru, kar pomeni skupno zadolžitev za dolgo obdobje. To ni le vprašanje odnosa, ampak tudi delitve tveganja in odgovornosti. Odločitev zato zahteva več previdnosti in več pogovorov o prihodnosti kot nekoč," razmišlja. "Pomembno pa je poudariti, da glavni problem niso odnosi, temveč razmere na trgu. Visoke cene in neugodni dolgoročni krediti povečajo težo osebne odločitve. Mladi ne odlašajo zato, ker bi manj zaupali partnerju, ampak zato, ker so finančne posledice napačne odločitve danes precej večje kot v preteklosti."
Po njenih besedah pri tem ne gre le za ekonomske ovire, čeprav so te, kot navede, zelo konkretne. Prisoten je tudi močan občutek, da sistem ni prilagojen realnemu življenju mladih. "Prehod iz izobraževanja na trg dela je danes pogosto postopen, z vmesnimi obdobji negotovih zaposlitev in nižjih prihodkov, stanovanjski sistem pa še vedno temelji na predpostavki zgodnje in stabilne kreditne sposobnosti. Veliko mladih pove, da v sistemu ne prepoznajo rešitev zase. Dostopnih najemnih možnosti je premalo, javni najemni fond je omejen, podporne sheme so redke ali težko dosegljive. Občutek je, da politika zaostaja za razmerami na terenu." Ta občutek je še posebno močan na podeželju. Veliko mladih bi si želelo ostati v domačem okolju ali se tja vrniti, vendar jih omejujejo visoki stroški prenove hiš, zapleteni postopki, neenotne občinske prakse in omejen dostop do financiranja. Hkrati je javnih najemnih možnosti malo, prazne hiše pa pogosto ostajajo neizkoriščene, ker ni spodbud za njihovo aktivacijo na trgu ali obnovo.
Eni varčujejo, drugi ne
Eva Molek Kraševec tako meni, da mladi nimajo občutka, da jim sistem pomaga pri reševanju stanovanjskega vprašanja, temveč da ga morajo reševati sami. Stanovanjska problematika zato ni zgolj ekonomsko vprašanje, ampak tudi vprašanje zaupanja v to, ali politika razume, kako mladi danes dejansko živijo in kako si želijo živeti.
"Za obrnitev tega trenda potrebujemo ukrepe, ki bodo spodbujali mlade, da ostanejo v svojih lokalnih okoljih," je jasna. Ključno je, nadaljuje, omogočiti enake možnosti za osamosvojitev in razvoj mladih na podeželju in tistim v mestih. "Le z decentraliziranim pristopom, ki upošteva specifične potrebe lokalnih skupnosti, bomo lahko zagotovili, da mladi ostanejo v svojih regijah, prispevajo k oživitvi podeželja in manjših mest ter soustvarjajo skupnosti," sklene.
Medtem ko v MSS poudarjajo sistemske ovire, Marko Novak iz Slovenskega nepremičninskega združenja - FIABCI opozarja, da slika ni enoznačna. Po njegovih besedah so mladi raznovrstna skupina, zato posploševanje ni primerno. "Tudi redni dohodek je premalo oprijemljiv, da bi lahko na njegovi podlagi presojali. Če sta v gospodinjstvu dva povprečna slovenska dohodka, je to sicer spodbudno, a razlika nastane že pri potrošnji. Eni varčujejo, drugi ne. Nekateri lahko računajo na materialno pomoč staršev, drugi te podpore nimajo. Prav tako je mladim v mestnih občinah težje, saj morajo pri istem dohodku za stanovanje plačati več kot tisti drugje," pojasnjuje.
Na podlagi lastnih izkušenj dodaja: "Za prvo pripravniško plačo v Metalki sem si kupil pulover, danes jih lahko za enako plačo kupijo 50. Takrat sploh nisem vedel, kje so Sejšeli ali Tajska, vedel pa sem, kje je mešalec za beton na dvorišču in kako se izolira podstrešje. Izhodiščna točka je bila takrat in danes podobna. Kupna moč za potrošne dobrine je danes celo večja, le pri nepremičninah je nekoliko slabša. Razlika je tudi v tem, da smo bili pred desetletji bolj ali manj vsi enako revni, danes pa imajo nekateri mladi že precej premoženja, bodisi zaradi lastnih sposobnosti bodisi zaradi pomoči staršev. Danes je težko, a takrat je bilo še težje."
Po njegovem mnenju je strah pred dolgoročnimi krediti, izgubo zaposlitve in negotovo prihodnostjo pogosto pretiran. "Gre za preplet različnih skrbi - družinskih, partnerskih, poklicnih, ekonomskih in okoljskih, ki jih internet, družbena omrežja in mediji še dodatno krepijo. Ko se temu pridružita še želja po udobnem življenju in razširjena 'kultura jamranja', lahko hitro dobimo občutek, da je vse slabše, kot v resnici je. Svoje prispeva tudi selektivni pogled, ko v tujini vidimo predvsem priložnosti, doma pa predvsem težave." Ob tem poudarja, da si večina mladih prizadeva za čim bolj predvidljivo in varno prihodnost, pri čemer jim pogosto pomagajo starši. A popolne varnosti ni mogoče doseči, je jasen, tveganj ni mogoče povsem nadzorovati ali odpraviti, saj je velik del dejavnikov zunaj našega vpliva. "Namesto izogibanja tveganjem bi se morali naučiti, kako jih obvladovati in kako učinkovito reševati težave, ko se pojavijo. Vse bolj globalizirano okolje namreč zahteva prilagodljivost in odpornost, ne pa umikanja pred negotovostjo," je prepričan.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
