Slovenski stanovanjski trg se ne sooča le z omejeno ponudbo in rastjo cen nepremičnin, gre tudi za vse bolj izrazit občutek izključenosti. To med drugim razkriva najnovejša Eurostatova publikacija Stanovanja v Evropi (izdaja 2025), ki ponuja podroben vpogled v razmere na stanovanjskih trgih držav Evropske unije in Slovenijo postavlja v zanimiv, a protisloven položaj.
Stanovanjski stroški, ki vključujejo najemnine oziroma stroške bivanja ter izdatke za vodo, elektriko, plin in druga goriva, se med državami EU močno razlikujejo. Leta 2024 so bile najvišje ravni stanovanjskih stroškov glede na povprečje EU zabeležene na Irskem, kjer so bili kar 87 odstotkov nad evropskim povprečjem. Sledili sta Danska (86 odstotkov nad povprečjem) in Luksemburg (78 odstotkov nad povprečjem).
6
odstotkov prebivalcev EU, ki so v zadnjih petih letih iskali stanovanje, se je vsaj enkrat počutilo diskriminirane
Pod povprečjem pri stroških
Na drugi strani lestvice so države z bistveno nižjimi stroški bivanja. V Bolgariji so bili stanovanjski stroški leta 2024 za 38 odstotkov nižji od povprečja EU, na Hrvaškem za 44 odstotkov, na Poljskem pa celo za 49 odstotkov. Slovenija se v tem razponu uvršča med države z nižjimi stanovanjskimi stroški od povprečja Evropske unije, in to stabilno že več kot desetletje. Po podatkih Eurostata je indeks ravni stanovanjskih stroškov v Sloveniji leta 2010 znašal 79,1 (EU = 100), leta 2024 pa 77,8. To pomeni, da so stroški bivanja v Sloveniji približno četrtino nižji od evropskega povprečja in so se v zadnjih letih celo rahlo znižali.
A ugodni povprečni podatki skrivajo pomemben del zgodbe. Eurostatovi podatki namreč kažejo, da se Slovenija uvršča med države z najvišjo stopnjo zaznane diskriminacije pri iskanju stanovanja. Leta 2024 je skoraj šest odstotkov prebivalcev EU, ki so v zadnjih petih letih iskali stanovanje, poročalo, da so se vsaj enkrat počutili diskriminirane. Slovenija pri tem izstopa v samem vrhu in skupaj s Španijo beleži najvišji delež v uniji. Kar devet odstotkov iskalcev stanovanj pri nas meni, da so bili obravnavani neenakopravno.
Na drugi strani lestvice so Hrvaška, Madžarska, Italija in Romunija, kjer je občutek diskriminacije navedel manj kot en odstotek prebivalcev. Razlike med državami kažejo, da diskriminacija ni zgolj posledica individualnih izkušenj, temveč preslikava delovanja in zaprtosti posameznih stanovanjskih trgov.
Najbolj so prizadeti socialno šibkejši. Na ravni EU se delež ljudi, ki so se ob iskanju stanovanja počutili diskriminirane, med osebami, izpostavljenimi tveganju revščine, podvoji s petih na deset odstotkov. Čeprav za Slovenijo podrobnejši razrez ni na voljo, evropski trend jasno kaže, da socialni položaj močno vpliva na možnosti dostopa do primernega bivališča. Največje razlike med revnejšimi in premožnejšimi so zabeležili na Cipru, v Belgiji in na Češkem, kjer razkorak dosega tudi 15 odstotnih točk.
Topli domovi, a ne za vse
Medtem ko Slovenija izstopa po zaznani diskriminaciji, je slika precej bolj spodbudna pri enem ključnih kazalnikov kakovosti bivanja - zmožnosti ustreznega ogrevanja doma. V Evropski uniji leta 2024 kar devet odstotkov prebivalcev ni moglo zagotoviti dovolj toplega doma. Najslabše razmere so v Bolgariji in Grčiji, kjer ima s tem težave skoraj petina prebivalcev, ter v Litvi in Španiji. Slovenija pa se skupaj s Finsko in Poljsko uvršča med države z najnižjimi deleži. Manj kot trije odstotki prebivalcev so navedli, da svojega doma ne morejo ustrezno ogrevati.To kaže na razmeroma dober stanovanjski fond in solidno energetsko učinkovitost. A tudi tu se razkrije znani kontrast: čeprav večina prebivalcev živi v toplih domovih, dostop do takšnega bivanja za mnoge ostaja nedosegljiv.
Eurostatovi podatki tako za Slovenijo rišejo jasno dvojno sliko. Po eni strani država izstopa kot okolje z razmeroma nizkimi stanovanjskimi stroški in dobro osnovno kakovostjo bivanja. Po drugi strani pa se prav pri dostopu do stanovanj kažejo globoke razpoke: občutek izključenosti, neenakopravna obravnava in zaprtost trga. To je jasno opozorilo, da stanovanjska politika ne more ostati zgolj vprašanje gradnje novih stanovanj ali energetskih prenov. Vse bolj postaja tudi vprašanje pravičnosti, dostopnosti in socialne vključenosti.
