Gozd je v našem podnebju edini naravni biotop, naravna oblika okolja. Če ljudi ne bi bilo, bi Slovenijo prerasel gozd. Tudi če bi kdaj, recimo, žled polomil obsežnejšo gozdno površino, ali pa če bi to naredil vetrolom, bi seveda izpraznjeno območje najprej naselile pionirske rastline – grmičevje in drevesne mladike, a v doglednem času bi se spet zaraslo z drevesi. Slovenija ni bila vedno tako porasla z gozdom, kot je sedaj. Kar oglejte si stare fotografije, ko je bilo marsikje golo. Ljudje so drevje posekali za drva, steljo, gradnjo … Ne samo na Krasu, tudi drugod po Sloveniji je podobno.
Na marsikaterem področju so drugi materiali zamenjali les, tudi kmetuje se ne več na vsaki krčevini, ampak le na dovolj plodnih površinah. In gozd se spet širi. V gozdu res ni razgledov, so pa druge radosti in prednosti. Med drugim prav zdaj postajajo gozdovi najlepši. Jesen jih barva, vsako vrsto drevja drugače. Ob sončnih dnevih barve prav zažarijo. Za rjave, rumene in rdečkaste odtenke pravimo, da so to tople barve. Ali je le naključje, da nas jeseni, ko postaja toplota dobrina, dodatno greje pogled na jesenske barve naših gozdov? Kot da bi narava poznala ta učinek. Že zato je lepo, da imamo gozdove.
Eden lepših prizorov v gozdu je, ko jeseni drevje vrtinči listje, ki pada z dreves. Ko bo listje odpadlo, pa tudi že prej, ko bo še odpadalo, ni lepšega, kot hoditi po šumečem listju. Listje bo pokrilo od poletnih nalivov razrite jarke in struge, skrilo rane, ki jih je naredilo vreme. Kot tampon na razorana tla, kot odeja pred zimo. Ste že doživeli zamet iz jesenskega listja? Enkrat mi je tak zamet segal do sredine stegen ali celo višje. Prav brodil sem po njem! Imel sem srečo, dolgo časa je bilo suho vreme, ko je listje odpadalo, veter ga je spihal v zatišno vlako. Kar valjal bi se po njem, je kot mehak objem. V otroštvu sem se tako valjal v listnjaku mojega dedka, listje so spravljali za steljo. Ampak to je drugače, zamet iz listja je bolj rahel, kot da bi gazil puhasti sneg. Seveda bi morda novodobni starši povzdignili glas, če bi videli svojega otroka, kako se "potaplja" v globok nanos listja. Tam so lahko tako klopi kot kakšne druge živalce, a če vedno pomislimo le na to, izgubimo marsikatero življenjsko radost, ki nam spontano pride na misel. Saj imamo doma kopalnice in pralne stroje, da o številu kosov obleke naših najdražjih najmlajših raje ne govorim. Tudi vse to je gozd, ne le drevesa, gobe, borovnice in morda še kaj.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
