Ne le nedavni dogodki na Dolenjskem, tudi sicer pogosto medvrstniško nasilje in druge oblike kaznivih dejanj, katerih obseg je zaradi družbenih omrežij še bolj na očem javnosti, sprožajo vprašanja, ali je zakonodaja v Sloveniji preveč zaščitniška do mladoletnih prestopnikov? Jih preveč ujčkamo? Bi morali biti nad določeno starostjo polno kazensko odgovorni za svoja dejanja? Vendarle je že adolescentom jasno, kaj je prav in kaj narobe, in se zavedajo svojih dejanj. Zakaj potem ni enako, če neko kazensko dejanje zagreši mladoletna ali polnoletna oseba?
Ključen je razvoj možganov, ki traja do 24. leta
Očitno obstajajo razlogi. Več njih. Ministrstvo za pravosodje razlaga: "Uvodoma naj pojasnimo, da drugačen pristop pri obravnavi mladoletnikov in s tem tudi poseben zakonodajni okvir v primerjavi s polnoletnimi storilci v prvi vrsti narekujejo specifične značilnosti razvojnega obdobja mladostništva. Znanstvene raziskave so dokazale, da razvoj možganov pri človeku poteka nekje do 24. leta starosti in še dlje. Prav tako so dokazale, da je ta razvoj izrazito asimetričen – hitreje se razvijajo deli možganov, odgovorni za čustvene procese. Deli možganov, ki posamezniku omogočajo nadzorovanje teh čustvenih procesov, pa zaostajajo in se razvijejo zadnji. Vse to pa se v adolescenci odraža med drugim tudi kot impulzivno vedenje, bolj intenzivno čustvovanje, slabše predvidevanje dolgoročnih posledic, rizično vedenje ter konflikt z okolico. S sociološkega vidika predstavlja mladostništvo vraščanje posameznika v družbo. Zato je ravno v tem obdobju mogoče na osebo z ustreznim individualiziranim pristopom, ki zagotavlja pomoč pri naslavljanju težav, s katerimi se sooča na različnih področjih življenja in krepitev varovalnih dejavnikov, izrazito pozitivno vplivati na njegov razvoj in reintegracijo."
Zapor bi mlade še bolj "pokvaril"
Prav zaradi zgoraj omenjenih vedenjskih posebnosti, dodajajo na ministrstvu, "tudi ni pričakovati generalno preventivnega učinka, ki tudi sicer ne sme biti vodilo pri sistemskem urejanju mladoletniškega kazenskopravnega sistema." Namesto tega se z mladoletnimi prestopniki ukvarja bolj individualno: "Kazenskopravni sistem mora delovati individualizirano, torej na način, da se v vsakem konkretnem primeru zagotavlja odločanje in ukrepanje, ki je v korist konkretnega mladoletnika, ki prispeva k njegovemu razumevanju, da je njegovo vedenje nesprejemljivo, k sprejemanju odgovornosti zanj, k skladnemu osebnostnemu razvoju ter ki v čim večji meri zmanjšuje nevarnost, da bi mladoletnik v prihodnje ponavljal kazniva dejanja."
Morda boste porekli, da gre za "ujčkanje" in da bi bilo treba mladoletnike pospraviti v zapor enako kot polnoletne kriminalce. Ampak ... "Številne raziskave kažejo na negativen vpliv zaporne kazni za nadaljnji razvoj mladoletnika, saj prestajanje kazni zapora močno poveča verjetnost za kasnejše ponavljanje kaznivih dejanj," opozarjajo na ministrstvu.
Kakšne so sploh kazni za mladoletnike?
Vse to pa ne pomeni, da mladoletnik ne odgovarja za storjeno kaznivo dejanje. Sodišča imajo pri odločanju na voljo širok nabor kazenskih sankcij za kazniva dejanja, katerih storilci so mladoletniki. Za hujša kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen pet let ali več, je mogoče starejšemu mladoletniku (mladoletnik, ki je bil ob storitvi kaznivega dejanja že star 16, ne pa še 18 let) izreči mladoletniški zapor v trajanju največ 5 let, za kazniva dejanja, za katera je predpisana kazen najmanj 15 let zapora, pa mladoletniški zapor ne sme biti daljši od desetih let.
Mlajšemu mladoletniku je mogoče izreči najstrožji vzgojni ukrep namestitve v prevzgojni dom, ki pomeni odvzem prostosti in lahko traja najmanj eno leto in največ tri leta. Predlog zakona o kazenski obravnavi mladoletnikov pa predvideva možnost, da lahko ta vzgojni ukrep, če mladoletnik ponavlja kazniva dejanja, traja tudi dlje, v nekaterih primerih tudi do pet let.
Kaj pa starši?
Ob tem ministrstvo poudarja, da se pri vodenju postopka, izbiri sankcije in pri njenem izvrševanju upošteva tudi mladoletnikova starost in duševna razvitost ter psihične lastnosti: "Nabor sankcij je dovolj širok, da omogoča ustrezno individualizacijo, pri izvrševanju vzgojnih ukrepov in kazni pa je poseben poudarek tudi na vzgoji, izobraževanju ter nudenju potrebnih oblik pomoči, tudi psihološko podporo."
Pa vloga staršev pri vsem skupaj? "Kar zadeva obvezno vključitev staršev v kazenski postopek in rehabilitacijo, je treba opozoriti na individualno kazensko odgovornost. Sankcija za kaznivo dejanje se lahko izreče le tistemu, ki je storil kaznivo dejanje. Starši lahko samostojno kazensko odgovarjajo, kadar njihovo ravnanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja, na primer zanemarjanje mladoletne osebe in surovo ravnanje, kršitev družinskih obveznosti ipd.. Če zavračajo sodelovanje pri obravnavi svojih otrok, pa lahko ima to za posledico poseg v njihovo starševsko skrb (omejitev starševske skrbi, odvzem otroka staršem ipd.) na podlagi določb družinskega zakonika," še zaključuje pravosodno ministrstvo.
