Pred parlamentarnimi volitvami smo predsedniku vlade ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.
Kaj bi označili za največji uspeh vašega mandata?
"Mandat smo začeli v času energetske negotovosti, ko so bile razmere na trgih izjemno nestabilne, hkrati pa smo vzpostavljali novo ministrstvo. V takšnih okoliščinah je bilo najpomembneje ohraniti stabilnost – da visoke cene niso neposredno prizadele gospodinjstev in da smo pravočasno pomagali tudi gospodarstvu. Kriza je bila resna, zato je bilo ključno, da je bil odziv premišljen in pravočasen. V takih trenutkih ljudje potrebujejo občutek, da sistem deluje in da niso prepuščeni sami sebi.
Zame osebno pa je uspeh tudi to, da so sodelavci novo ministrstvo začeli doživljati kot skupen projekt. Povezati okolje, podnebje in energijo ni pomenilo le organizacijske spremembe, temveč drugačen način razmišljanja – bolj celosten, bolj povezan in usmerjen v prihodnost. Ta področja so tesno prepletena in prav je, da jih tako tudi obravnavamo. Tudi institucije se morajo razvijati skupaj z izzivi časa; model, ki je nekoč deloval, danes preprosto ne zadostuje več. Novo ministrstvo je zato tudi korak k sodobnejšemu in bolj usklajenemu upravljanju teh ključnih področij."
Kaj najbolj obžalujete?
"Največje omejitve so vedno sistemske. Želel bi si več možnosti za nagrajevanje in razvoj sodelavk in sodelavcev, ki nosijo največje breme strokovnega dela. Rezultati ministrstva niso delo posameznika, temveč ekipe. Če bi lahko kaj spremenil, bi jim zagotovil še več podpore in priznanja."
Na kaj ste najbolj ponosni?
"Ponosen sem, da je področje podnebja dobilo jasno in samostojno mesto v institucionalni strukturi države. Sprejeli smo prvi podnebni zakon – ne kot simbolno gesto, temveč kot okvir za prihodnje odločitve. Pospešili smo sanacijo okoljskih bremen in prvič sistemsko uredili področje energetske revščine. To so odločitve, ki morda niso najglasnejše, a imajo trajen vpliv in presegajo en mandat."
Kaj bi naredili drugače?
"Morda bi več časa namenil pojasnjevanju, zakaj so nekatere odločitve nujne in kako so med seboj povezane. Politika pogosto zahteva hitre odgovore, resne spremembe pa potrebujejo razlago in potrpežljivost. Vsebina odločitev pa bi ostala enaka."
Koliko ur traja vaš delovni dan?
"Funkcija ministra ni vezana na urnik, temveč na odgovornost. Ta redko kdaj ne sega tudi v večere in vikende."
Kako bi ocenili svoje delo?
"Oceno prepuščam drugim. Sam lahko rečem, da sem se odločal vestno, z zavedanjem posledic in z mislijo na javni interes. Vedno sem skušal gledati nekoliko dlje od trenutnih okoliščin."
V katerem delu se je vaše zasebno življenje najbolj spremenilo?
"Najbolj se je skrčil čas za družino. To je del odgovornosti, ki jo funkcija prinese. Spremenil pa se je tudi občutek zasebnosti – ljudje te pogosteje prepoznajo, te nagovorijo. Večinoma spoštljivo, kar cenim."
Bi se še enkrat odločili za položaj?
"Da. Ne zato, ker bi bila pot lahka, temveč zato, ker verjamem, da je bilo opravljeno delo smiselno in koristno za skupnost. Ko vidiš konkretne učinke odločitev, je odgovor jasen."
Na kakšen način se je spremenila vaša prepoznavnost v javnosti?
"Sam se kot človek ne počutim drugače. Spremeni pa se način, kako te vidijo drugi – pogosto predvsem skozi funkcijo. Včasih ti pripišejo tudi širšo odgovornost, kot jo dejansko imaš, a to je del javnega življenja."
Ste doživljali grožnje?
"Tudi takšne izkušnje so žal bile. Ne veliko, a dovolj, da se zaveš, kako hitro lahko besede prestopijo mejo. Tega ne jemljem osebno, vendar je pomembno, da kot družba ohranimo mejo med nestrinjanjem in nedopustnim ravnanjem."
Bi morali imeti ministri višje plače?
"Na funkcijo nisem prišel zaradi plače. Plača sama po sebi ne določa kakovosti dela. Je pa prav, da razmerje med odgovornostjo in vrednotenjem dela ostaja razumno in pošteno."
