Pred parlamentarnimi volitvami smo predsedniku vlade ter ministricam in ministrom aktualne vlade zastavili vprašanja o tem, kako si bodo zapomnili svoj mandat.
Kaj bi označili za največji uspeh vašega mandata?
"Funkcijo ministra sem prevzel v času, ko so podnebne spremembe v letu 2023 pokazale vso svojo ekstremnost in je Slovenijo prizadel eden največjih naravnih nesrečnih dogodkov v njeni zgodovini. Ob dolgoletni zanemarjenosti področja vzdrževanja in upravljanja voda smo v zelo kratkem času uspeli zagnati obsežen in učinkovit sistem obnove. Program, ki je bil sprva predviden za več mandatov, danes že prinaša konkretne rezultate – izvedenih je več kot 40 odstotkov vseh načrtovanih ukrepov. Hkrati smo ministrstvo sistemsko preoblikovali, okrepili organizacijo in trajno povečali obseg investicijskih in vzdrževalnih del. Danes na ministrstvu vodimo skoraj milijardo evrov projektnih sredstev, kar pomeni večkratnik preteklih zmogljivosti. Najpomembneje pa je, da ti ukrepi ljudem vračajo občutek varnosti, izboljšujejo poplavno varnost in ustvarjajo temelje za bolj odporen in urejen prostor tudi v prihodnje."
Kaj najbolj obžalujete?
"Največje presenečenje in hkrati tudi obžalovanje je bilo spoznanje, v kakšnem stanju je bilo ministrstvo ob prevzemu funkcije. Sistem ni bil pripravljen na izzive sodobnega časa, kaj šele na izredne razmere, kot so bile poplave. Velik del energije je bilo zato treba najprej nameniti organizaciji in postopkom ter sodelovanju, namesto da bi se lahko takoj v celoti posvetili razvoju in vsebinskim izboljšavam. To je bila ena najtežjih nalog doslej. Sicer pa ne obžalujem nobenega vloženega časa – ne jutranjega, ne večernega in ne vikendov. Prav nasprotno, zadovoljen sem, da smo s skupno energijo in sodelavci uspeli priti tako daleč."
Na kaj ste najbolj ponosni?
"Izkušnje iz vodenja velikih projektov, prostorskega načrtovanja in drugih strokovnih področij so mi v teh zahtevnih okoliščinah zelo pomagale. V kritičnih in pogosto izjemno zahtevnih trenutkih smo znali stopiti skupaj, povezati ekipe in jih motivirati k skupnemu cilju. To ni veljalo le za področje obnove po poplavah, temveč za delovanje ministrstva kot celote. Posebej sem ponosen na sodelavce in ekipe, ki so v izjemno zahtevnih razmerah pokazali visoko stopnjo strokovnosti, predanosti in odgovornosti. Skupaj smo jasno postavili cilje, okrepili sodelovanje med različnimi področji ter presegli dolgoletne administrativne blokade. Pomembni so tudi dosežki na področju prostorskega načrtovanja, gradbenih postopkov in upravljanja voda, kjer smo po dolgih letih uvedli sistemske spremembe, ki omogočajo hitrejše, preglednejše in bolj predvidljive postopke."
Kaj bi naredili drugače?
"Če bi lahko, bi si želel več poguma in odločnosti v celotnem sistemu javne uprave. Hitrejše odločanje, več osebne odgovornosti in manj odlašanja bi omogočili še učinkovitejše delovanje. Zavedam se, da se sistem premika s hitrostjo najpočasnejšega dela, zato bi danes še več časa namenil spremembi miselnosti in kulture delovanja – predvsem v smeri jasnega razumevanja, da je uprava v službi ljudi."
Koliko ur večinoma traja vaš delovni dan?
"Zaradi obsega dela sem moral nekatere osebne aktivnosti postaviti na stran. Sem aktiven plesalec argentinskega tanga, vendar v teh letih za popoldanske in večerne plesne dejavnosti preprosto ni bilo časa. Formalno se delo začne okoli pol devete, v službo pa pogosto pridem že pred sedmo uro zjutraj. To prvo uro namenim neformalnim pogovorom ob kavi, brez administrativnih in protokolarnih omejitev, kar se mi zdi pomembno za razumevanje ljudi in vsebin. Ves čas se trudim, da je delo čim bolj učinkovito in opravljeno v okviru dneva, a se ta redko zaključi pred večerom. V povprečju delovni dan traja več kot deset ur ter vključuje tudi terensko delo, sestanke z lokalnimi skupnostmi in aktivnosti ob koncih tedna. Vikende pogosto združujem s terenskimi obiski, saj mi neposreden stik z ljudmi in projekti daje najboljši vpogled v dejansko stanje."
Kako bi ocenili svoje delo v vlogi ministra v zadnjih letih?
"Če pogledam opravljeno delo na terenu na vseh področjih, bi svoje delo ocenil s povprečno oceno okoli 9,5, za popolno desetko pa bi se bilo vedno mogoče še bolj potruditi. (smeh) Ob tem pa moram poudariti, da je največje zadovoljstvo povezano prav s sodelavci. Opravili so izjemno delo in prevzeli odgovornost za svoja področja, kar je bilo v preteklosti pogosto manj jasno. Danes ministrstvo deluje bolj usklajeno, ciljno in operativno, z jasno postavljenimi cilji in zavestjo, da delamo za ljudi. Prav konkretni rezultati na terenu in predanost ekip so tisti, na katere sem najbolj ponosen."
V katerem delu se je vaše zasebno življenje najbolj spremenilo?
"Največja sprememba je pomanjkanje prostega časa, zlasti časa za dopust, osebne hobije in stike z najbližjimi prijatelji. Ta omejitev je bila zavestna odločitev, saj sem se zavedal, da funkcija zahteva popolno predanost. V prihodnje si želim več ravnovesja, a tega obdobja ne obžalujem."
Bi se še enkrat odločili za položaj ministra?
"Sprva sem se težko sprijaznil z odločitvijo, da sploh prevzamem to nalogo. A ko sem videl razsežnost posledic – koliko ljudi je bilo prizadetih, koliko stvari je ostalo nedokončanih –, sem to odločitev sprejel. Ta del sem vzel nase z jasnim zavedanjem, da se takšni mandati ne ponavljajo. Na tem mestu lahko rečem, da smo svoje delo upravičili. Ministrstvo smo zastavili tako, da se sistemi znova postavljajo na svoje mesto in da lahko začnejo normalno delovati. To je bilo moje vodilo – upravljati ta proces v korist družbe in ljudi. In prav zato bi se za ta (aktualni) mandat odločil še enkrat. Malo je ljudi, ki so se pripravljeni ukvarjati z velikimi projekti in prevzeti tako obsežno odgovornost – preiti od majhnih, razdrobljenih nalog k nečemu, kar je danes družbeno pomembno, odmevno in predvsem koristno za ljudi."
Na kakšen način se je spremenila vaša prepoznavnost v javnosti?
"Moja prepoznavnost se je v tem času zelo razširila predvsem zaradi stalnega stika z ljudmi in prisotnosti na terenu. Moja mreža poznanstev je danes zelo široka – telefonski imenik obsega več kot 5.000 stikov, večinoma gre za povsem običajne ljudi, s katerimi sem v stik prišel skozi konkretno delo. Kar sem v tem obdobju nekoliko pogrešal, je bil čas za osebne prijatelje, a to je bila zavestna posledica intenzivnosti funkcije.
Sam nisem minister, ki bi delo opravljal izključno iz pisarne. V službenem avtomobilu imam vedno škornje in čelado, saj sem pogosto na gradbiščih in na terenu, včasih celo prej kot sami delavci. Ko enkrat vidiš razmere v živo in razumeš realnost prostora, se drugače odločaš. Prav ta neposreden stik – z župani, lokalnimi skupnostmi, strokovnjaki in prebivalci – je omogočil, da smo marsikaj dejansko premaknili.
Ljudje vidijo, da spremljam delo operativno, da mi ni vseeno in da sem prisoten tam, kjer se stvari dogajajo. Zaradi tega se je okrepilo tudi zaupanje – tako v strokovnem kot v človeškem smislu. Danes me v skoraj vsakem kraju ljudje prepoznajo, se ustavijo, podajo roko, pokažejo, kaj se je spremenilo ali kaj jih še skrbi. Ta odziv in priznanje, da smo naredili konkretne premike, sta tisto, kar me najbolj motivira za nadaljnje delo."
Ste doživljali kakšne grožnje v času mandata?
"Neposrednih groženj nisem doživljal. So pa bile prisotne napetosti, pritiski in konflikti, kar je pri takšni funkciji neizogibno. Zavestno nikoli nisem iskal udobja v krogu tistih, ki zgolj pritrjujejo in kimajo. Verjamem, da tišina in odsotnost kritike nista znak stabilnosti, temveč pogosto pomenita, da se nič ne premika.
Z ljudmi, ki so kritični – tudi zahtevni –, sem vedno pripravljen sodelovati, če je kritika izrečena z namenom iskanja rešitev. Velikokrat gre za ljudi, ki jih vodijo lastne stiske, razočaranja ali občutek, da jih sistem v preteklosti ni slišal. Tudi v primerih protestov ali nasprotovanj, denimo pri kmetih ali lokalnih skupnostih, se je izkazalo, da dialog vedno prinese več kot zapiranje vrat. Pogosto so bili razlogi za nezadovoljstvo zelo konkretni – neurejena razmerja, zamude pri odškodninah ali občutek krivice – in prav tam je bilo treba začeti.
Pomembno se mi zdi razumeti, da se pri številnih odločitvah srečujeta javni in zasebni interes. Poplavna ogroženost danes zadeva skoraj celotno Slovenijo, zato je včasih nujno sprejeti odločitve, ki posamezniku niso prijetne, a so v korist širše skupnosti. Takšni konflikti zahtevajo potrpežljivost, spoštljiv pogovor in pošten odnos države ter občin do ljudi, ki jih posegi neposredno zadevajo – tudi kadar gre za omejitve ali posege v lastnino.
Verjamem, da več kot formalni postopki šteje družbeni konsenz. Kjer je ta dosežen, je konfliktov bistveno manj. Kjer ga ni, prihaja do zaostritev, kar je jasen signal, da se moramo kot družba – tudi v sistemu prostorskega načrtovanja – še učiti povezovanja interesov ljudi, narave, varnosti in razvoja. Pogovor, komunikacija in medsebojno razumevanje so danes pomembnejši kot kadarkoli prej."
Bi morali imeti ministri oziroma predsednik vlade višje plače?
"Plača sama ne more poplačati odgovornosti, časa in energije, ki jih takšna funkcija zahteva. Tudi če bi bila bistveno višja, ne bi nadomestila tega, kar smo v tem času vložili v delo, da smo sistem ponovno postavili na pravo pot. Ob tem velja poudariti, da niti nimam najvišje plače na ministrstvu in da sem bil v preteklosti v drugih vlogah tudi bolje plačan.
Seveda v državi nimamo povsod ustrezno uravnoteženih razmerij med odgovornostjo in plačilom, zato bo do določenega prevrednotenja v prihodnje verjetno moralo priti. A osebno mi več kot višina plače pomeni družbeno priznanje, zaupanje ljudi in občutek, da smo delali v korist skupnosti. Če bi me kdo vprašal, ali bi bilo moje delo boljše, če bi bil bolje plačan, bi odgovoril – ne."
