Človek laže. To ni moralna sodba, ampak dejstvo. Laže otrok, ki se boji kazni. Laže odrasli, ki se boji izgube. Laže politik, da bi ohranil ali pridobil moč. Laže partner, da bi ohranil mir. Laže prijatelj, da bi zaščitil dostojanstvo drugega. Laže umirajoči, da bi razbremenil tiste, ki ostajajo. In obratno. Laže tisti, ki ljubi, in tisti, ki ne zna ljubiti. Laže človek, ker je človek.
Vstopili smo v obdobje, ko laž ni več omejena na človeški um. Ni več izjema, ampak postaja družbena struktura. Preselila se je v najvišje državne organe. V medije. V politiko. V znanost. V religijo.
V svetu laži se zgodi nekaj nevarnega: resnica kot družbeno lepilo začne razpadati. Zaupanje, ki je temelj vsake skupnosti, izgine. Ko zaupanje izgine, ne izgine resnica, ampak izgine skupni svet. Če ne moreš verjeti svojim očem, svojim ušesom, svojim občutkom, komu sploh lahko verjameš? Če ne moreš verjeti informacijam, ki jih prejemaš, kako lahko sprejemaš odločitve?
Če ne moreš verjeti drugim ljudem, kako lahko živiš v skupnosti? Ko izgine zaupanje, se kot družbeno lepilo uveljavi strah, ki sicer lahko za kratek čas poveže ljudi, a dolgoročno ustvarja še večje konflikte.
Ko resnica izgine, se pojavi kaos. Kaos pa vedno kliče po redu. Ne po dialogu, ne po modrosti, ne po skupnosti – ampak po močnem vodji. Po nekom, ki obljublja, da bo naredil red, da bo utišal hrup, da bo ločil resnico od laži. Paradoks je v tem, da tak vodja pogosto uporablja iste mehanizme laži, ki so kaos sploh ustvarili. Ljudje to vedo, a vseeno sledijo, ker je laž, ki obljublja red, manj strašljiva kot resnica, ki razkriva kaos.
V politiki, v medijih, znanosti, v vsaki organizaciji ali organu so ljudje. Ljudje lažejo. Ne organ, ne medij, ne organizacija, ne umetna inteligenca – ljudje! Novinar, ki enkrat napiše laž, mora biti izobčen iz vseh medijev. Znanstvenik, ki laže, naj bo pregnan iz znanstvene skupnosti. Politiki, ki lažejo, ne bi smeli biti izvoljeni ali imenovani na nobeno funkcijo. Njihove laži ustvarjajo nadzor in razdor, so način vladanja in generiranja konflikta. Tisti, ki jih volijo, priznajo legitimnost laži, soglašajo, da je resnica nepomembna.
To, da smo volili tudi lažnive in nespoštljive politike in jih kar naprej podpiramo, govori veliko o nas samih. O naših vrednotah. O vrednotah, ki jih prenašamo na naslednje generacije. O prihodnosti vseh nas.
Če bo laganje postalo družbeno sprejemljivo, nekaj, česar se ni treba sramovati, česar ni treba sankcionirati, bo to konec družbene strukture, v kateri je zaupanje delovalo kot družbeno lepilo. Ostaneta strah in sovraštvo, ta pa nikoli nista bila dobro družbeno lepilo.
Ivan Soče, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
