Na slovenskem in hrvaškem ozemlju, ki si ga je po Rapalski pogodbi prisvojila Italija, je že v šolskem letu 1923/24 pouk v prvem razredu osnovnih šol potekal samo še v italijanščini. Diktatura je z vso grobostjo udarila po slovenski kulturi, po narodovih ekonomskih osnovah in svobodi političnega prepričanja. Med Slovenci je naraščala brezposelnost, na Krasu pa je pričelo zmanjkovati železa iz prve vojne, s katerim so si ljudje prislužili kakšno liro. Pospešenemu izseljevanju je sledilo odhajanje žensk in mladih deklet na delo k bogatim družinam v Gorico, Trst, Tržič in v notranjost Italije (na primer Milano, Rim …), odhajale pa so tudi v druge države (Amerika, Egipt …) kot dojilje in služkinje. Med prvimi je o tem v knjigi (Aleksandrinke, 1993) in na ljubljanski televiziji širše spregovorila novinarka Dorica Makuc, doma iz Gorice. Mnoga primorska dekleta in žene, ki jih je revščina pahnila v ponižno služenje veliki gospodi, so postale ujetnice kolesja brezobzirne (globalne?) požrešnosti.
Toda srce je utripalo rdeče. Skromne in bistre so se naučile jezikov in omike velikega sveta, odprle so se sanjam o lepoti in izobrazbi, o boljšem, človeka vrednejšem življenju. Prestopile so prag omejene vaške majhnosti, vsrkale svobodni veter svetovljanstva in ga darovale svojim otrokom. Prav te ženske so s svojimi sredstvi, torej z denarjem, ki so ga, trdo zasluženega, pošiljale domov, omogočile velikemu številu primorskih družin ohranitev skromnega premoženja in vsaj znosno življenje. Cvetka Vodopivec, naša rojakinja, ki je tudi sama kot mlado dekle služila pri milanski gospodi, je v zapisu o tistih časih prepričana, da "primorski Slovenci pod fašistično Italijo nismo bili le nacionalno, temveč tudi globoko ekonomsko in socialno zatirani". Vprašuje se, "kolikokrat so naši ljudje zaman trkali na vrata delavske zbornice v Gorici, da bi dobili zaposlitev, koliko je bilo tistih srečnih Primorcev, ki so se pod Italijo lahko izučili poklica, kdo se je lahko šolal, koliko smo imeli po letih italijanske okupacije svoje inteligence ...?".
Odgovor primorskega ljudstva na zatiranje in izključevanje je prišel s tigrovskim gibanjem in partizanskim narodnoosvobodilnim bojem. In kakor so naši predniki iskali oporo za trdnost in upor tudi v revolucionarnem vrenju druge polovice devetnajstega in prve polovice dvajsetega stoletja, v Gregorčičevi pesmi ter v aktivni vlogi narodno in socialno občutljive domače duhovščine, tako danes iz svobodnih grl mogočno zveni in oznanja nov čas Vstajenje Primorske. Tega časa in napredka pa ne bi bilo brez prispevka deklet in žensk, ki so v prapor boja za obstoj vtkale lastno hrepenenje, bolečino nedoživetega (Minatti) in oživljajoči duh svetovljanstva.
Radivoj Pahor, Renče
