Do zdaj največja retrospektiva slovenskega filma v Avstriji se nocoj začne v dunajskem kinu Metro s prvim slovenskim celovečercem V kraljestvu Zlatoroga Janka Ravnika iz leta 1931. Pred tem bodo predvajali dva sodobna kratka animirana filma Steakhoude Špele Čadež in Legendo o Zlatorogu Lee Vučko.
S slavnostnimi nagovori bodo retrospektivo napovedali vodja filmskega programa v Avstrijskem filmskem arhivu Florian Widegger, direktorica Slovenske kinoteke Ženja Leiler Kos in vršilka dolžnosti generalne direktorice direktorata za ustvarjalnost ministrstva za kulturo Barbara Koželj Podlogar, ki je retrospektivo odprla. Na odprtje so se med drugimi najavali generalni direktor Avstrijskega filmskega arhiva Nicolaus Wostry, generalni direktor z avstrijskega ministrstva za kulturo Jürgen Meindl in vodja kabineta ministrstva za kulturo Nina Ukmar.
Retrospektiva bo gledalcem ponudila prerez slovenske kinematografije skozi desetletja, nekateri režiserji, kot so France Štiglic, Karpo Godina, Jože Babič, Damjan Kozole in Jan Cvitkovič, bodo predstavljeni z več filmi. Med drugim bodo na ogled tudi filmi Poljubi mehka me radirka Zvonka Čoha, (A)torzija Stefana Arsenijevića, Ekspres, ekspres Igorja Šterka, Varuh meje Maje Weiss, Boj za Siniše Gačića, Peterka: leto odločitve Vlada Škafarja in Človek s senco Eme Kugler.
V programu retrospektive bodo sodelovali tudi nekateri filmski ustvarjalci. Projekcijo filma Boštjana Hladnika Ples v dežju danes bo uvedel pogovor o slovenski kinematografiji, na katerem bodo sodelovali režiserki Špela Čadež in Lea Vučko, režiser in filmski snemalec Karpo Godina ter sokuratorja retrospektive Varja Močnik in Igor Prassel iz Slovenske kinoteke. Jutri, 16. marca, bosta svoje filmsko ustvarjanje predstavila Karpo Godina in režiser Matjaž Ivanišin. Retrospektiva se konča 8. aprila.
"Nobena retrospektiva slovenskega filma, ki je omejena na izbor, seveda ne more odgovoriti na vprašanje, kaj so glavne značilnosti in posebnosti slovenskega filma, naj gre za njegove zgodnje začetke, obdobje znotraj jugoslovanske kinematografije ali za obdobje po slovenski osamosvojitvi. Morda na to vprašanje skoraj lažje odgovorimo, če se vprašamo, kaj te značilnosti niso. Kaj torej niso posebnosti slovenskega filma," so zapisali v Slovenski kinoteki.
Kot so dodali, je težko govoriti o izrazitih slogovnih ali tematskih tokovih. "Nasprotno: slovenski film je predvsem panorama avtorskih poetik, za katere je značilno, da se ne odzivajo na trende, ampak iščejo svoj lasten tematski, estetski in avtorski izraz. To, po drugi strani, spet ne pomeni, da je slovenska kinematografija polna avtorjev s kontinuiranim in prepoznavnim filmskim obrazom; veliko več je režiserjev, ki iz filma v film iščejo in izumljajo nove filmske jezike in pristope."
Skupno ali vsaj prevladujočo lastnost slovenskega filma bi morda vseeno našli v družbeni kritičnosti, v raziskovanju odnosa med posameznikom in vsakokratno družbeno in politično sedanjostjo in posledično s tem v junakih, ki so s konvencijami in normami časa in družbe, v kateri živijo, pogosto v usodnem konfliktu, so še zapisali v kinoteki.
