Ne znajdem se, priznam. Saj ne, da bi bil sicer mojster obvladovanja kriznih situacij, daleč od tega, ampak v dogodkih minulih dni in tednov se resnično izgubljam; kakofonija je prehuda, predvsem pa mi vse skupaj počasi leze pod kožo. In ko izgubljamo distanco, je težko povedati oziroma zapisati kaj pametnega. Slab uvod v kolumno, vem, ampak glede na to, da živimo v času nogometnih spektaklov pred praznimi tribunami, lahko računam na to, da je nihče ne bo bral.
Že pred časom smo se dogovorili za gostovanje v Milanu. Stvar je seveda padla v vodo, tako smo bili vsaj prepričani, dokler niso organizatorji predlagali, da koncert izvedemo nekje v Sloveniji, oni pa poskrbijo za prenos prek spleta. Na začetku smo vsi skupaj debelo pogledali, potem pa smo se sprijaznili z novo realnostjo, sprejeli idejo in se lotili reorganizacije. Če ne bo kakšnih dodatnih zapletov, bo zadeva, kot kaže, izpeljana.
Umetnost v času kolere? Morda je to res način, kako v času zaprtih gledališč in koncertnih odrov - v Italiji ga že živijo - poskrbeti za kulturno dobrobit občinstva. Razlogi so seveda tudi precej bolj banalni: projekte je pač treba izpeljati, od tega je odvisno financiranje institucij, in očitno forma internetnega prenosa koncerta iz tuje države zadošča za tisto kljukico v obrazcu. Ampak brez ironije: kot človek, čigar finančni prilivi so v štirih petinah posredno ali neposredno odvisni od javnih prireditev, si ironije preprosto ne morem in ne smem privoščiti. Samo hvaležen sem lahko italijanskim organizatorjem za njihovo iznajdljivost.
Virus mi je zlezel pod kožo tudi zato, da bi me opomnil, kako debela in neprebojna je sicer
