Elizabeta Planinšič
Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) v Poročilu na področju lobiranja za leto 2024 znova ugotavlja, da je lobiranje premalo razumljeno, poročanje o lobističnih stikih ostaja nezadostno, zlasti na lokalni ravni, veliko večino lobiranja pa so opravile izjeme. Vse pogosteje KPK zaznava zakonsko nedovoljeno lobiranje odvetnikov in zunanjih svetovalcev. Zaradi neporočanja bo KPK registriranim lobistom, ki niso izpolnili svojih obveznosti, izrekla upravne sankcije. Še naprej se bo zavzemala predvsem za boljšo ozaveščenost o pomenu poročanja na področju lobiranja, zagovarjala bo tudi nujne zakonske spremembe.
Komisija je v letu 2024 prejela 723 zapisov lobirancev. Skupno so poročali o 4044 stikih, pri čemer v 820 primerih ni šlo za lobiranje, kar predstavlja kar 20 odstotkov vseh poročanih stikov. Pri tem izstopa zlasti državni zbor, kjer je bilo skoraj 45 odstotkov poročanih stikov napačno označenih kot lobističnih.
O stikih je poročalo 45 različnih institucij (drugače kot lani tudi vsa ministrstva, ne le nekatera), med njimi največkrat ministrstvo za gospodarstvo, turizem in šport (1064 stikov), ter le tri občine o skupno enajstih stikih. Trend slabega poročanja na lokalni ravni je skrb vzbujajoč, zato je KPK konec minulega leta na vseh 212 občin naslovila dopis, v katerem je na preprost način (ponovno) pojasnila institut lobiranja in opozorila na dolžnost poročanja – tako kot že v preteklih letih. Lobiranci so v svojih zapisih navedli več interesnih organizacij, kot pa so te poročale o svojih aktivnostih. Zgodilo se je tudi obratno – lobiranci (funkcionarji, javni uslužbenci) niso poročali o določenih stikih, o katerih interesne organizacije so.
Konec leta 2024 je bilo v register vpisanih 85 lobistov, a le 13 jih je v letu 2024 v resnici lobiralo. Poročalo jih je (nekateri z zamudo) 60, kar je 70 odstotkov, preostale bo komisija zaradi neporočanja ustrezno obravnavala. V letu 2024 je KPK sicer uvedla 82 prekrškovnih postopkov v povezavi z zaznanimi kršitvami s področja lobiranja, od tega deset na podlagi prijav.
Večino lobiranja pa so opravile izjeme – v kar 98 odstotkih so lobirali neregistrirani lobisti. Komisija ob tem poudarja, da ureditev dopušča obvode in ne omogoča učinkovitega nadzora, zato si bo še naprej prizadevala za spremembe zakonodaje (odprava izjem, poenotenje rokov za poročanje in ostrejši kriteriji za pridobitev statusa lobista).
Dolžnost lobiranca je, da preveri in prepozna status tistega, ki lobira. Izvoljeni predstavnik interesne organizacije lahko kot izjema pri registraciji lobistov lobira le za svojo interesno organizacijo, ki nima zakonitega zastopnika – tako je lani s sodbo določilo vrhovno sodišče. Ne glede na to KPK ugotavlja, da so lobiranci pogosto poročali o sestajanju z izvoljenimi predstavniki, pri tem pa niso preverili, ali to so. Odvetniki in zunanji svetovalci v imenu svojih strank ne smejo lobirati, če niso registrirani kot lobisti. Kljub temu komisija zaznava porast primerov, pri katerih je kot lobist naveden odvetnik ali zunanji svetovalec, ki ni registriran kot lobist. Lobiranci bi morali takšen stik zavrniti, ker gre za nezakonito lobiranje, še opozarjajo na KPK.
