Več šolskih kosil na krožnikih, a morda tudi v smeteh

V osnovnih šolah je za učence redno organizirana šolska prehrana. Šole praviloma zagotavljajo zajtrk, malico, kosilo in drugo malico. Največ otrok je naročenih na malico, vedno več pa tudi na kosilo. Znesek za malico je enoten in ceno vsako leto določi ministrstvo za izobraževanje. Letos tako malica stane 90 centov. Drugače je pri kosilu, cene so lahko od šole do šole precej različne. Ker so kosila del tržne dejavnosti šol, se s ceno ne pokrivajo le sestavine, pač pa tudi stroški dela in materialni stroški. Posledično vsaka šola ceno določa sama. Nekatere občine iz svojih proračunov prispevajo za plače kuharjev in materialne stroške. Cene kosila so se tako v lanskem letu okvirno gibale med 2,1 in 3,5 evra. Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za šolstvo je povprečna cena kosil znašala 2,75 evra, kar je za 25 centov več kot pred dvema letoma. Z letošnjim letom pa so se kosila zaradi draginje praktično v vseh šola še podražila.Prav zaradi vse višjih cen in pomembnosti kosila kot glavnega obroka so se v Inštitutu 8. marec odločili, da v parlamentarno proceduro vložijo zakonske popravke, ki bi prinesli brezplačno kosilo za vse osnovnošolce. Prepričani so, da bi bil to pomemben korak k ideji brezplačnega obveznega izobraževanja, starše pa bi razbremenili skupno največjega posamičnega stroška, povezanega s šolanjem.Učenci iz socialno ogroženih družin imajo že zdaj na voljo subvencionirana kosila. Po podatkih ministrstva za izobraževanje sta v lanskem šolskem letu subvencijo malice prejemala 104.802 učenca, subvencijo kosila pa 46.020 učencev. Po zadnjih podatkih je zaznati trend, da se delež učencev, ki prejemajo subvencijo, zmanjšuje - leta 2018, ko je bil dosežen vrh, je subvencijo prejemalo 26,6 odstotka učencev, v letu 2019 je bil delež 25,6-odstoten, v letu 2020 25-odstoten, lani je bil 22,3-odstoten. V Inštitutu 8. marec so zato prepričani, da je trenutni sistem subvencij izključujoč. "Pri šolskih kosilih, na primer, en cent razlike v dohodku lahko pomeni razliko med 100-odstotno subvencijo in polnim plačilom, čeprav je materialni položaj družine tik pod in tik nad pragom za subvencijo praktično identičen. Sistem praga prav tako ne upošteva različnih življenjskih situacij, kot je, ali si lastnik nepremičnine ali plačuješ visoko najemnino," razlagajo.Kapacitet v šolskih kuhinjah niV osnovnih šolah je bilo leta 2016 na kosila naročenih 75 odstotkov učencev, leta 2022 pa 83 odstotkov. Gre za več kot 150.000 osnovnošolcev. V Mariboru je ta delež učencev še večji. Vodja aktiva šolske prehrane v Mariboru Matej Pangerl, ki je tudi organizator prehrane v Osnovni šoli Martina Konšaka in Osnovni šoli Slave Klavore, pravi, da ima pri njih kosilo naročenih 90 odstotkov učencev. Pobuda, da bi bila kosila subvencionirana za vse, se mu načeloma zdi dobra: "Družba mora za otroke poskrbeti. Mislim, da bi morala biti taka stvar sprejeta tudi za zajtrk, ne le za kosila. To bi bilo nujno, da bi vsi otroci k pouku prišli siti." Tako subvencioniranje bi bilo po njegovem mnenju ključno tudi za to, da bi cene kosil po državi končno poenotili. "V Mariboru imajo vsi učenci že zdaj napol subvencionirane obroke, saj energije in delovne sile ne plačujejo starši. V vseh občinah ni tako. Ni prav, da je ponekod kosilo bistveno dražje kot drugod," dodaja.Se pa zaveda, da bi takšna sprememba prinesla tudi težave. Opozarja, da ponekod šolske kuhinje niso dovolj velike, praktično povsod pa so premajhni delilni prostori. "Četudi bi število malic povečali za le deset odstotkov, bi morali v jedilnice preurediti še kakšen dodaten prostor, potrebovali pa bi tudi dodatno osebje," je prepričan Pangerl. Da kapacitet v šolskih kuhinjah za namene te pobude, če bo sprejeta, nimajo in da bo treba marsikaj spremeniti in prilagoditi, poudarja tudi predsednik združenja ravnateljev Gregor Pečan. "Nekaj podobnega je že bilo vpeljano okoli leta 2011; izkazalo se je za vprašljivo," dodaja in nadaljuje, da je obenem dobro, da se debata o organizaciji šolske prehrane ponovno odpira. Financiranje namreč šepa in je v preveliki meri preloženo na šole, ki morajo hrano pripravljati in prodajati na tržnih osnovah, dodaja. "Vprašanje pa je, ali brezplačen obrok uvesti kar povprek za vse ali pa je zadevo vendarle zastaviti kako drugače. Delovne sile v kuhinjah že tako primanjkuje," je jasen.Če malice ne bodo ustrezne, bo odpadne hrane večPojavlja se tudi bojazen pred večjimi količinami zavržene hrane. "Zavržene hrane sicer ni veliko, a bi je lahko bilo še manj. Še vedno se sicer dogaja, da v košu za smeti najdemo celo jabolko, kar je popolnoma neprimerno. Tu bi zraven šole morali pomembno vlogo odigrati tudi starši. S hrano je treba delati spoštljivo. Sicer se odnos do hrane z leti malo izboljšuje, a zelo počasi in na točki, da težav ne bi bilo, še nismo," razmišlja Pangerl, ki je kot organizator prehrane zadolžen tudi za izobraževanje o pomenu zdrave prehrane in odnosu do nje. Zavržena hrana je odpadek in jo zato odpošljejo na uničenje. Tudi nedotaknjena hrana gre v zabojnik z odpadki. Drugače je s pakiranimi izdelki in sadjem. "Jogurt, jabolko ali kaj podobnega ponudimo ponovno," dodaja. Da je odpadkov manj, lahko šole dosežejo tako, da prilagajajo velikosti porcij glede na starost otrok in da starši kosila ob odsotnosti otrok redno odjavljajo. Ali bi bilo drugače, če bi bila kosila zastonj? "Upam, da ne. Še vedno bi brezplačno kosilo moralo ostati izbira in ne prisila. Nekateri se zanj še vedno morda ne bodo odločili, a vseeno mislim, da bi večina staršev z veseljem izkoristila to možnost," odgovarja.Dejstvo je, da še vedno največji delež k zavržkom prispevajo gospodinjstva (53 odstotkov). V gostinstvu in strežbi hrane, kamor sodijo tudi javne ustanove, k skupnim količinam prispevajo 28 odstotkov. Znižanje količin v preteklih dveh letih lahko pripišemo tudi obdobju epidemije in zaprtim ustanovam. Med javnimi ustanovami lahko zaznamo nekaj dobrih praks, predvsem pa veliko priložnosti za izboljšave. Ključno bi bilo, da bi vsaka šola analizirala ravnanje s hrano, saj se izzivi in napake lahko močno razlikujejo med ustanovami, v pogovoru poudarijo Ekologi brez meja. "Odjavljanje od obrokov je minimum in zdi se nam res absurdno, da se moramo v 21. stoletju s tem sploh ukvarjati. (Ne)plačljivost obrokov ni zagotovilo, da se bo praksa odjavljanja avtomatsko izboljšala med slovenskimi starši," poudarjajo. Če bo pobuda uveljavljena, bi bila morda rešitev, da se staršem zaračunajo vsi neodjavljeni obroki, predlagajo. "Nujno je tudi poskrbeti, da bodo obroki kakovostni in užitni, saj ima mnogo ljudi slabe izkušnje z malicami iz šol. Če kosila in malice ne bodo ustrezni, se utegne količina odpadne hrane precej povečati," nadaljujejo in poudarijo, da bi brezplačnost lahko imela tudi pozitivne posledice, saj bi bila uporaba presežkov malic lažja (ponekod so prepovedali redistribucijo in podobno). "Vsekakor pa bi si želeli več sodelovanja na tem področju. Pobuda je zastavljena tako, da se bomo z izzivom (večjih) količin zavržene hrane ukvarjali, ko bo sprejeta. Zakaj se ne bi že sedaj? Potrebnega je še veliko komuniciranja in ozaveščanja tako staršev kot otrok."Jedilniki pogosto vroča temaLeta 2015 so v sklopu projekta Volk sit, koza cela Ekologi opravili pilotne preglede v slovenskih šolah in vrtcih. Med drugim se je izkazalo, da so stroški odvoza zavržene hrane zelo različni in da na letni ravni šole v Sloveniji za odvoz porabijo tri do štiri milijone evrov. Leta 2018 pa so sodelovali tudi pri reviziji Računskega sodišča RS o ravnanju s hrano v OŠ - poročilo je ugotovilo, da šole količin zavržene hrane ne merijo in ne spremljajo sistematično, prav tako se predlagane izboljšave ne implementirajo, kar je vsekakor zaskrbljujoče. Da običajno ostajajo kosila in malice, ki so bolj zdravi, je stalnica. "V šoli otroke učimo, kako se stvari dela prav. Kako se pravilno piše, računa in tudi kaj je pravilna in uravnotežena prehrana. Moramo jih izobraziti, da bodo znali izbrati zdrava živila. Nekateri starši imajo sicer stališče, da naj damo otrokom to, kar jim je všeč. Samo, da bodo siti. Jedilniki so zato pogosto vroča tema," pravi Pangerl. Otroke skušajo vključiti in jim dati možnost izbire. Na nekaterih šolah imajo tako otroci možnost, da izberejo malico za en dan. "Pri nas vsak razred izbere eno malico za en dan v mesecu. Tako imamo devet malic na leto po njihovi izbiri. Tu se izbire ponavljajo - pica, hot dog in hamburger. Prvi razredi mora še izberejo kakšno mlečno jed, ostali pa ne več." Od bolj zdravih obrokov so med učenci dobro sprejeti enolončnice in bolj zdrav kruh, saj navadnega belega ne uporabljajo več. 90 centov stane šolska malica. 2,75 evra je bila povprečna cena šolskega kosila v lanskem letu. 87,948.000 evrov bi bil letni strošek države ob brezplačnem kosilu za vse osnovnošolce.

Več šolskih kosil na krožnikih, a morda tudi v smeteh

Vida Božičko Štajnberger Klara Širovnik

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano