Ne le olimpijski (takšnih je po Sloveniji pet) in (edini) paralimpijski referenčni center, zdaj je Zdravstveni dom (ZD) dr. Adolfa Drolca Maribor postal še (prvi oziroma za zdaj edini) referenčni center Atletske zveze Slovenije. Laično: kadarkoli - tudi ob vikendih in praznikih - bo imel kak atlet zdravstveno težavo oziroma poškodbo, bo lahko prišel v Maribor na natančne meritve in fizioterapijo, storitve pa bodo na voljo tudi "običajnim" smrtnikom. "Vendarle je ahilova tetiva našega direktorja histološko enaka ahilovi tetivi naših športnikov," je vodja Inštituta za fizoterapijo v ZD Alen Pavlec na šaljiv način razložil, da se obravnava med športniki in nešportniki ne bo bistveno razlikovala. Kaj se je z novim nazivom v zdravstvenem domu sploh spremenilo? "Naj ponazorim s kulinariko. Določena restavracija je imela vedno svoje goste. Ko pa je dobila Michelinovo zvezdico, je postala še bolj prepoznavna," ponazori Pavlec. Pa se s primerjavo priključi še direktor ZD Jernej Završnik: "Formula ena je vrhunec tehnologije na področju avtomobilizma, a številna znanja, ki jih tam usvojijo, se počasi prenašajo v našo vsakdanjo uporabo avtomobilov. Po tej filozofiji športa delujemo tudi mi." Dovolj primerjav, zdaj bi moralo biti jasno.
Ne denar, ključno je osebje
Nova nadgradnja centra za medicinsko rehabilitacijo je nastala tudi po vzoru najboljših primerov iz tujine. "V zadnjih dveh letih smo potovali po svetu in ugotavljali, v čem so druge klinike najboljše. V Dubaju smo spoznali vrhunsko opremo, v Zaragozi so odlični v manualni terapiji, v Münchnu in Stuttgartu smo spoznavali razvoj funkcionalne diagnostike, v Oslu pa začeli sodelovati z referenčnim centrom, kjer so odlični predvsem na področju kinezioterapije. Te zadeve smo želeli vkomponirati v naš sistem," je Pavlec razložil, od kod je zdravstveni dom črpal znanje in informacije za nov mejnik: "Tako smo prvi ne le v Sloveniji, pač pa v tem delu Evrope, ki smo razvili funkcionalno diagnostiko do te mere, da imamo vso opremo in znanje za izvajanje številnih meritev."
"Če imamo 22 ljudi, ki ves čas delajo, oprema ne služi le nadstandardnim, temveč tudi javnozdravstvenim storitvam."
Seveda so zato bile potrebne velike investicije. Po besedah Završnika je vsa ta nova oprema stala več kot pol milijona evrov. A čeprav se pri denarju pogosto vse začne in konča, direktor opozarja, da so ključni strokovnjaki, njihovo znanje in pripravljenost za napredovanje: "Sam kot direktor sodelavcem ne morem odrediti, naj delajo ob vikendih. A ker so s srcem pri stvari, so se sami odločili za to." Pavlec ga dopolni: "Če imamo tu 22 ljudi, ki ves čas delajo, se vsa ta oprema hitro amortizira ter ne služi le nadstandardnim, temveč tudi javnozdravstvenim storitvam. Mi smo se znotraj kolektiva zelo odkrito pogovorili in ugotovili, da če želimo le boljšo opremo, nismo pa pripravljeni nič več narediti, ne bo šlo. Z direktorjem sva se tudi pogovorila o tem, da je med 7. in 15. uro redno delo, razvoj pa pred 7. uro in po 15. uri. To smo vzeli zelo resno. Vsak od nas se zaveda, če gre na samostojno fizioterapevtsko pot, tam ne bo imel ekipe 22 ljudi, da si ne bi mogel privoščiti takšne opreme, nenazadnje pa kot posameznik lahko delaš le z enim aparatom hkrati, ne pa z desetimi najboljšimi različnih vrst."
Svetovni prvaki magnetnih resonanc
Ja, v Mariboru se dogajajo stvari, ki v javnem zdravstvu niso samoumevne. Še več. "V Sloveniji smo svetovni prvaki v hitrosti oziroma dostopu do magnetnih resonanc," mimogrede navrže Pavlec. Morda bomo z novimi znanji, ki jih bodo v ZD dr. Adolfa Drolca črpali s pomočjo tekmovalcev v kraljici športov, po vrhu posegali še kje - od tekmovalnih rezultatov do obravnave slehernika, ki ga tarejo zdravstvene težave. Z individualnim pristopom in meritvami bo namreč novopečeni referenčni center Atletske zveze Slovenije skrbel, da športniki prilagajajo treninge tudi tako, da se zmanjša možnost poškodb, če pa do teh že pride, da se čim hitreje in čim bolj ustrezno sanirajo. "Upam, da se ne vidimo! Ali pa čim manj," tako v šali Pavlec zaželi zdravja vsem rekreativcem, ki pa jih lahko pogreje misel, da bodo ob morebitni poškodbi obravnavani malodane kot svetovni prvaki. Kristijan Čeh, recimo.
