(INTERVJU) Jurij Tepeš: "Že velikokrat smo imeli talente, kot je Nika Prevc, a se je zgodilo življenje"

Jurij Tepeš je najbrž edini Slovenec, ki je slavil v Planici - pa nihče ni bil vesel. Kar je bil leta 2015 na povsem prenovljeni letalnici zanj osebni triumf, je postalo za drugouvrščenega Petra Prevca izgubljen kristalni globus, za Slovenijo pa pravcata nacionalna katastrofa. Grenak priokus je Tepeša spremljal vso kariero, a to sploh ni bila njegova edina zmaga pod Poncami, kjer je bil najboljši tudi leta 2013. Kdo bi torej bil bolj primeren za to, da na letalnico bratov Gorišek kot prvi popelje dekleta? Ta so po štirih letih kaljenja na "varnejši" letanici v Vikersundu letos prvič dobila dovoljenje za vzlet na največji letalnici sveta. Nika Prevc in druščina bodo tako ogrožale ženski svetovni rekord iz Vikersunda, Tepeš pa bo poveljeval floti z že tretje leto zapored najboljšo skakalko na planetu Niko Prevc. Ja, ko je pred dvema letoma trenersko žezlo ženske skakalne eskadrilje prevzel od Zorana Zupančiča, je stopil v velike čevlje. A sodeč po uspehih so mu očitno prav in Planica tako zanj kot za ekipo prihaja kot neke vrste nagrada. 

Jurij, s kakšnimi občutki pričakujete Planico, v kateri bodo prvič doslej letela dekleta? 

"To bomo sicer videli na samem dogodku. Verjamem, da bomo prve odgovore dobili že na petkovem treningu pred sobotno tekmo. Si pa predvsem želim varnih in dolgih poletov."

Prav zaradi vprašanja varnosti je Planica tako dolgo čakala na žensko tekmo. Menda bolj varen Vikersund jo je dobil že pred tremi leti. A so razlike med tema letalnicama res tako velike? Vi ste leteli na obeh ...

"Mislim, da sta obe letalnici načeloma varni. Je pa Planica zagotovo bolj zahtevna kot Vikersund, Kulm in Oberstdorf pa sta nekje vmes."

V čem je razlika med Planico in Vikersundom?

"Kot prvo, v Vikersundu je nižji prelet, torej skakalci so nekoliko bližje tlem in pristajajo z nižje višine. Kot drugo, nekaj vpliva ima tudi nadmorska višina. Vikersund leži skoraj na gladini morja, Planica na 800 metrih. Posledično je na višini bolj redek zrak, kar vpliva na hitrost na naletni mizi, s čimer pridejo tudi večje sile."

Čeprav je nekdanja svetovna rekorderka z 226 metri, lani pa je bila v Vikersundu druga, letos zaradi poškodbe oziroma pomanjkanja rezultatov na letalnicah ne sme nastopiti Ema Klinec, na kar ste se pri Mednarodni smučarski zvezi FIS tudi pritožili, a bili zavrnjeni. Kako gledate na to odločitev?

"Hja, to je situacija, kakršna se doslej še ni zgodila. Prvič doslej imamo primer skakalke, ki je na prejšnjih tekmah v poletih pristajala na odru za zmagovalke, a letos bila večino sezone poškodovana, zato ji FIS ne dovoli nastopa ne v Vikersundu ne v Planici."

Kakšne izjeme, ker je denimo nekdanja svetovna rekorderka z 226 metri, ji torej niso dovolili ...

"Jaz sem to izpostavil na zadnjem sestanku s FIS, pa čeprav to ni bila glavna tema, a me je vseeno zanimalo. A odgovor je bil, da so pravila za vse enaka oziroma da tovrstnih izjem ne dovoljujejo."

Glede na to, da ste izkušen letalec ter da ste v Planici že tudi zmagovali ... Kaj boste na podlagi izkušenj svetovali svojim tekmovalkam pred nastopom v Planici? Bo prišel v poštev še kak dodaten, drugačen nasvet v primerjavi z drugimi skakalnicami?

"Glede na to, da bomo prišli iz Vikersunda, ki je še do lani veljal za največjo letalnico z najdaljšim skokom na svetu, mislim, da prav veliko ne bo treba dodati. Dekleta bodo prišla pripravljena, z dobrimi občutki z norveške velikanke. Mislim, da ne bodo divjale, kot bi morda, če bi prišle v Planico neposredno s kakšne manjše skakalnice. Treba je le skočiti enako kot na 120-metrski skakalnici. Okej, hitrost je sicer malce višja in malce dlje si v zraku, to je pa tudi vsa razlika."

A lahko pričakujemo v Planici popravek svetovnega rekorda iz Vikersunda, kot smo ga lani končno dočakali tudi v moški konkurenci?

"Bomo videli ... Veliko bo odvisno od vremena. Za svetovne rekorde morajo biti pogoji zelo dobri, vse se mora poklopiti. Ob vremenskih razmerah mora biti tudi prava dolžina naleta pa izjemen skok in varen pristanek."

Jasno je, kdo bo še posebej pod drobnogledom - Nika Prevc, seveda. Vi jo dobro poznate še iz njenih mladinskih časov. Kaj jo dela najboljšo na svetu? V čem se razlikuje od konkurence? 

"V skokih je takole: treba je vedeti, da najboljših 30, 40 tekmovalk v svetovnem pokalu polaga vse upe v to, da bi bile čim boljše. Vse te trenirajo zelo dobro, odlično. A da si res najboljši ... Nekaj je verjetno v talentu, ki ga prineseš že od rojstva, nekaj v razmišljanju, nekaj v vzgoji ... Težko bi izpostavil, pa morda niti ne bi želel, zakaj je Nika trenutno toliko boljša. Verjamem, da so vsa dekleta iz reprezentance, pa še kakšna, ki prihajajo, sposobna velikih stvari. Se pa te morajo poklopiti. Ko se to zgodi, ko imaš glavo prav naravnano in ko si upaš tudi malo tvegati, se sestavi zelo dobra sezona."

Bom si privoščil eno zelo poenostavljeno vprašanje - če bi vse te tekmovalke v telovadnici postavil v vrsto za skok v daljino, kjer torej odloča le čista moč odriva, ne bi nujno dobili enakih rezultatov kot na tekmah smučarskih skokov? Ne gre torej za eno fizikalno lastnost, ki Niko ločuje od ostalih?

"Že zadnjih 15 ali 20 let ta fizikalna lastnost, torej sam odriv, ni vse. Pomemben je izkoristek, ki ga preneseš na skakalnico, ko začne delati adrenalin in ko se približuješ odskočni mizi. Resda se ta odstotek izkoristka razlikuje med tekmovalci, a denimo rezultat skoka v daljino ne velja čisto nič." 

Ali ste že kot pomočnik Stanetu Balohu v mladinski reprezentanci vedeli, da bo Nika Prevc posegla po svetovnem vrhu?

"Jasno ni nikoli, dokler teh stvari dejansko ne osvoji. Že velikokrat smo imeli podobno velike talente, a se je zgodilo življenje. Zadnji primer je denimo Tina Erzar s to poškodbo, ki niti ni poškodba, ampak bolj smola (poleti je izvedela, da ima anevrizmatsko kostno cisto vratnega vretenca, zato si zdaj pomaga z vratno opornico, op. a.). V življenju se lahko marsikaj zgodi. Seveda se je vedelo, da je Nika izjemen talent. A talent ni vse. Omenil sem že, da se morajo stvari poklopiti. Izjemna delavnost je bolj pomembna kot talent."

Ko ste pred dvema letoma prevzeli funkcijo glavnega trenerja članske reprezentance, niste dobili v roke le Nike Prevc, ampak reprezentanco, ki je pod Zoranom Zupančičem osvojila praktično vse, kar se je dalo. Stopili ste torej v velike čevlje. Ste ob tem čutili tudi velik pritisk? 

"Mislim, da sem bil sam sebi takrat največji kritik. Na kocko sem moral postaviti praktično vse. Vedel sem, da je preseči dotedanje rezultate zelo težko. Vemo, kaj vse so dosegala dekleta pod Zoranovim vodstvom, pa tudi reprezentanca se je nekoliko spremenila. Vedel sem, da stopam v velike čevlje, da je to velika odgovornost in da je to ogromno tveganje tudi zame in za mojo trenersko kariero."

Koliko pa vam pri njej pomaga, da ste bili še nedavno skakalec na najvišjem nivoju. Spomnimo: kariero ste končali pred nekaj leti, v covid-obdobju. Trenerjev s tako svežo prakso z najvišjega nivoja tega športa pač ni veliko ...

"Dolgo je veljalo, da so najboljši trenerji tisti, ki so zelo mladi zaključili s kariero skakalcev. Sam sem vedel, da je trenersko delo tvegana izbira, a glede na to, da so mi bili pri smučarski zvezi pripravljeni zaupati, nisem niti pomislil, da svoje vloge glavnega trenerja A-reprezentance ne bi prevzel. To je priložnost, ki se ti ponudi morda le enkrat v življenju. Sam pa sem bil v obdobju, ko sem bil pripravljen marsikaj tvegati. Zaenkrat kaže, da se je v redu izšlo." 

Koliko pa se pri delu posvetujete denimo znotraj širše družine - vemo, da je oče Miran nekdanji skakalec in dolgoletni funkcionar, sestra Anja sodi med pionirke slovenskih ženskih skokov itd. Imate na to temo veliko debat, dobite nasvete? Ali to temo raje izklopite?

"Prav veliko nasvetov zdaj niti ni. Nasvete od očeta sem bolj dobival, ko sem še tekmoval. Pa še takrat mi je bilo to bolj v breme. Zdaj imam bolj jaz pripombe za očeta (ki je še zadnjo sezono pomočnik direktorice ženskega svetovnega pokala, op. a.). Resda vse odkar sem začel s trenerskim delom doma čutim podporo, kakšnih nasvetov pa niti nisem deležen." 

Kako pa vidite razvoj ženskih smučarskih skokov? Ali so tam, kjer morajo biti, glede na njihove začetke 15 let nazaj, ko je bila tudi vaša sestra Anja ena od pionirk te panoge v Sloveniji? Po eni strani so skakalke letos dobile priložnost v Planici, po drugi strani pa se še dogajajo spodrsljaji, kot na lanski novoletni turneji, ko je zmagovalki kvalifikacij za nagrado pripadla brisačka s šamponom ... 

"Brisačka s šamponom ...?! Aja, ah ... s tem se kot trener niti ne ukvarjam. Zaradi tega punce ne bodo nič boljše, če se bomo s takšnimi stvarmi ukvarjali. Bi pa ocenil, da gredo ženski skoki v pravo smer, da se razvijajo, da so tudi tekmovalke v svetovnem pokalu vse bolj izenačene in konkurenčne. Tudi gledanost in podporo imamo. Je pa pomembno, da skušamo ostati na manjših skakalnicah zaradi razvoja mladih tekmovalk, da tudi te občutijo, kaj je svetovni pokal. Bi si pa hkrati želel, da je tudi čim več tekem na letalnicah. Naj bo to nagrada tistim najbolj izkušenim za vse delo, ki ga opravijo čez celo leto. Vedeti moramo, da je trening smučarskih skakalk težak. Marsikdo si niti ne predstavlja, koliko dela gre v to, pa čeprav si na tekmi morda le 40. ali 50."

Poudarili ste pomen manjših skakalnic, pa čeprav je usmeritev FIS v večje oziroma na ista prizorišča, kjer tekmujejo tudi moški. Letos je bilo že ogromnih takšnih tekem na istih prizoriščih. Kako ocenjujete eksperiment oziroma izplen?

"Prav veliko se okrog tega ne bi rad opredeljeval. Vem pa, da je za organizatorje tekem, ko je prizorišče tekem za oba spola isto, kar veliko breme. Po več dni so cele dneve na skakalnici in to je utrujajoče. Za nas, skakalne ekipe, niti ne. Morajo pa organizatorji ob tem sprejemati še težke odločitve glede urnikov. Vemo, da so ponekod težave z vetrom oziroma da se ponekod točno ve, ob kateri uri v dnevu veter ponavadi piha bolj. Posledično se je večkrat zgodilo - sploh pa v Wisli -, da smo imeli tekme v terminih, ko so ljudje še v službah. Posledično seveda gledanost ne more biti visoka. Tudi na prizorišču ljudi praktično ni bilo. Če bomo imeli tekme na istih prizoriščih kot moški, se bomo s tem morali vedno soočati. To je eden od minusov. Mislim, da moramo vedno imeti tudi kakšno tekmo posebej. Je pa seveda to težko, ker je dražje. V teh primerih FIS seveda potrebuje več ljudi, saj delujejo na dveh različnih prizoriščih hkrati. Kot vedno in povsod se pa veliko gleda tudi na denar. Zato pa verjetno je vedno več tekem združenih. Nimam pa vseh podatkov in ne vem, kaj vse je v ozadju, zato ne smem biti preveč kritičen. Naloga nas, trenerjev, je bolj to, da se čim več ukvarjamo s svojimi tekmovalkami in da smo čim boljši. O tem, koliko tekem imamo in kje, odločajo drugi."

Lahko pa iz vaših izjav, da so za razvoj mladih skakalk pomembne tudi male skakalnice in da je za gledanost pomembno, da vsa prizorišča niso enaka kot v moški karavani, izluščim pomembno dejstvo - da ima Ljubno ob Savinji tudi z aktualno, majhno skakalnico pomembno vlogo v koledarju ...

"Ne le pri meni kot Slovencu, Ljubno ima veliko podporo tudi pri drugih trenerjih. Tja se radi vračajo, ker je na Ljubnem največ gledalcev, pa še najbolj glasni so. Kar se tiče skakalnega sveta, bo torej Ljubno podporo vedno imelo. Tudi jaz sem njegov zagovornik in vedno bom. Kaj bo to pomenilo za FIS, bomo videli. A tudi FIS počasi spreminja tisto prvotno mnenje, da bi morale biti vse tekme žensk in moških združene na istih prizoriščih. Kolikor sem razumel na zadnjem sestanku, je vsaj v kratkoročnem načrtu, da nekatere tekme še ostajajo tudi posebej le za dekleta." 

Se mi pa zdi, da ima Ljubno še posebej veliko vlogo za slovenske skoke - ki so vendarle svetovna velesila v panogi -, saj prav tam zaradi nacionalnih kvot in manjše skakalnice spoznamo vse te mlade upe, ki sicer v svetovnem pokalu ne nastopajo in ostanejo izven dosega radarja javnosti.

"Ja, Ljubno ter avstrijska Beljak in Hinzenbach so takšne skakalnice, kjer lahko nastopijo tudi mlajše, da jim damo nek zagon za naprej. Vem, da je tudi meni, ko sem še skakal, to veliko pomenilo. Vsa ta dekleta od 15 let naprej, ki so sicer še v šoli, veliko več trenirajo in skačejo na le 90-metrskih skakalnicah, zato lahko na takšnih tekmah dosegajo tudi boljše rezultate. S tem je zanje manj stresno, ko se udeležijo svojih prvih tekem za svetovni pokal."