Minuli konec tedna se je s sklepnim dejanjem zaključil nogometni Euro za reprezentance do 21 let, na katerem je nastopila tudi naša mlada reprezentanca. Da so varovanci Andreja Razdrha bili izžrebani v najtežjo skupino, ne gre dvomiti, saj sta se v sobotnem finalu znašli tako Anglija kot tudi Nemčija, reprezentanci, ki sta se zmage veselili na zadnjih treh turnirjih, prav tako pa je v zadnjem desetletju zmeraj ena prišla do zadnje faze tekmovanja. Če jim je na članskem odru že dvakrat spodletelo sušo brez lovorike prekiniti na zadnji stopnički, pa reprezentanca treh levov z drugim zaporednim naslovom očitno blesti kategorijo nižje. Čeprav so bili Nemci boljši na medsebojnem obračunu v skupinskem delu, pa so na tekmi za biti ali ne biti čast in slavo poželi aktualni prvaki, ki so slavili šele po podaljšku. Igralec turnirja je postal Harvey Elliott, ki se je ekipnega naslova veselil že pred dvema letoma. Vsekakor še zdaleč ne gre za nepoznano ime, saj ima pri svojih dvaindvajsetih letih že skoraj 150 nastopov za Liverpool, s katerim si je letos že drugič v karieri pokoril konkurenco v angleškem prvenstvu.
Pred angleškim dvojnim triumfom so se končne zmage veselili letošnji poraženci, ki so pokal visoko v zrak dvignili v Stožicah. Nekateri med njimi pa danes že sodijo med najboljše posameznike na svetu.
Nick Woltemade je bil kljub porazu v finalu najboljši strelec turnirja s šestimi zadetki, polovico teh pa je dosegel na tekmi proti naši mladi izbrani vrsti v prvem krogu. Gre za fanta, ki je še lani brez odškodnine iz domačega Werderja prestopil k Stuttgartu in v začetku meseca junija dočakal debi za člansko izbrano vrsto. Je pa bil ta turnir zanj vsekakor odskočna deska, saj naj bi se zanj že tekom Eura zanimali klubi, kot sta madridski Real in Bayern.
Rekorder Premier lige brcal v Stožicah
Toda če je napadalec mladega elfa odkritje letošnjega prvenstva, bi lahko dejali, da jih je bilo pred štirimi leti v Sloveniji za zdaj precej več. Če še nekoliko ostanemo pri nemški izbrani vrsti, ki si je takrat pokorila vse tekmece, je ta sicer v prvem delu prvenstva imela v svoji postavi le Nica Schlotterbacka, ki je en olimpijski ciklus zatem skorajda standardna izbira v obrambi nemške izbrane vrste. V izločilnih bojih je bil med mladimi Nemci tudi njegov klubski soigralec Karim Adeyemi, ki je danes eden najbolj vrednih nemških nogometašev. Naslova se je z omenjenima takrat veselil tudi Florian Wirtz, ki je nemški klubski nogomet v tem času obrnil kot videoigrico in prišel do vseh lovorik ter naziva igralca sezone v nemški bundesligi, čemur je to poletje sledil prestop v Liverpool, ki je, reci in piši, najdražji v zgodovini angleške lige.
Na drugi strani so leta 2021 v Stožicah kratko potegnili Portugalci, ki pa so v finale krenili z ogromnim talentom v svojih vrstah. V vratih je bil Diogo Costa, trenutno najbolj vreden vratar na svetu in slovenska nočna mora z lanskega evropskega prvenstva, ko je pri izvajanju enajstmetrovk ubranil vse strele, še pred tem pa bil boljši iz oči v oči z Benjaminom Šeškom. Reprezentanca z zahoda Evrope je imela svoje adute tudi v napadu, kjer je v izločilnih bojih vrata tekmecev oblegal Rafael Leao, ki je bil že sezono zatem razglašen za najboljšega nogometaša na Apeninskem polotoku, kjer je še danes član Milana. V Sloveniji se je na tistem prvenstvu dokazoval tudi Vitinha, hitronogi vezist, ki je bil s svojimi rešitvami in idejo v igri eden ključnih pri letošnji zmagi svojega PSG-ja v ligi prvakov.
Temelj za prihodnost
Od nogometne nadarjenosti je v tistem času prekipevalo tudi v ostalih reprezentancah. Z osredotočenostjo na klube postane hitro jasno, da so takrat svoje mlade reprezentance zastopali Eduardo Camavinga, Brahim Diaz in Aurelien Tchouameni, ki si danes slačilnico delijo na Santiagu Bernabeuu. V taboru galskih petelinov so bili še Jules Kounde, Ibrahima Konate, Randal Kolo Muani, Axel Disasi, Dayot Upamecano in Youssouf Fofana. Omenjena šesterica je poleg obeh članov kraljevega kluba dobro leto kasneje nastopila tudi v finalu svetovnega prvenstva proti Argentini. Naše južne sosede je zastopal Joško Gvardiol, medtem ko so za zahodne zaigrali Davide Frattesi, Sandro Tonali in Gianluca Scamacca.
Slovenska reprezentanca je sicer na domačem prvenstvu, tako kot letos, izpadla že v skupinskem delu, pa vendar bi lahko dejali, da je tista generacija dala veliko, članskih reprezentantov, seveda. Nekateri so le za kratek čas spoznali, kako se stvarem med klubskimi premori med sezono streže na Brdu pri Kranju, medtem ko si brez drugih čete Matjaža Keka danes ne moremo predstavljati. Timi Max Elšnik in Adam Gnezda Čerin sta svojo današnjo navezo v zvezni vrsti po vsej verjetnosti začela oblikovati in tkati že takrat. Ob njiju so bili recimo še Tomi Horvat, Dejan Petrovič, Žan Celar, David Brekalo in še kdo.
Po vsem tem se vendarle še zmeraj postavlja vprašanje: ali so bile vse odpovedi v slovenskem taboru letos zares smiselne? Morda pa je zaradi tega več priložnosti dočakal kakšen mladenič, ki bo v prihodnje močan adut članske izbrane vrste.
