Večina prebivalcev Slovenije ne more spremljati številnih športnih dogodkov prek TV-zaslonov. Zakaj ne, če so že tri leta na seznamu dogodkov, ki bi jih morali prenašati programi, brezplačno na voljo vsaj 75 odstotkom prebivalstva? Komu to najbolj koristi? In kdo ni opravil svoje naloge, se sprašujejo na portalu Necenzurirano.
Junija 2022, pred nekaj več kot tremi leti, se je slovenska košarkarska reprezentanca pomerila z izbrano vrsto Hrvaške. Čeprav je šlo "le" za kvalifikacijski obračun za svetovno prvenstvo, je močno odmevala v javnosti. Ne samo zato, ker je šlo za zadnjo domačo tekmo "zlatega kapetana" Gorana Dragića, ampak tudi zato, ker tega spektakla večina športnih navdušencev ni mogla spremljati prek malih televizijskih zaslonov.
Predvajali so ga na programih Sportklub v lasti skupine United Group, ki je imela zanj zakupljene pravice. Težava pa je v tem, da so ti programi dostopni zgolj gledalcem Telemacha, ki predstavljajo manj kot tretjino vseh televizijskih naročnikov v Sloveniji. Že od leta 2020 jih namreč ni v shemi Telekoma Slovenije, pri T-2 pa jih je potrebno doplačati.
Praksa, da so največji športni spektakli plačljivi, je že vrsto let običajna in v celoti nesporna v ZDA in drugih zahodnih državah. Toda v Sloveniji prenosi najpomembnejših športnih dogodkov vsaj na papirju še vedno niso v celoti prepuščeni trgu, ampak tudi državni regulaciji. Pri tej pa se že tri leta zapleta.
Čeprav je vlada že jeseni 2022 sprejela sklep, da morajo pomembne športne dogodke neposredno prenašati televizijski programi, ki so brezplačno na voljo vsaj 75 odstotkom prebivalstva, torej RTV Slovenija, Pop TV ali Kanal A, se ta do danes ni uveljavil v praksi. Zakaj ne? Ker bi morala seznam pomembnejših dogodkov za TV prenos potrditi tudi Evropska komisija. A v skoraj treh letih se to še ni zgodilo.
Kako je to mogoče? Kdo ni opravil svoje naloge? In komu najbolj koristi, da velika večina ljudi v Sloveniji ne more spremljati najbolj priljubljenih športnih dogodkov?
Preberite več TUKAJ.


