Vijolična nogometna družina Bloudek: Trenerska starosta, odvetnik, pomočnik pri Dinamu in up, ki se kali v Aluminiju

Redko se zgodi, da so kar tri generacije ene družine odtisnile močan pečat v nogometnem svetu. Bloudkovi iz Maribora so ena takšnih. Po Marijanovi poti sta šla njegova sinova Sandro in Ingmar, predstavnik tretje generacije nogometašev pa je Adriano Bloudek.

Kako se je začelo? Marijan Bloudek (23. 8. 1951) je nogomet začel igrati v Rudarju iz Kaknja, kjer je bil tudi rojen, iz mlajših klubskih selekcij se je prebil v člansko ekipo in zanjo igral v drugi jugoslovanski ligi - zahod, leta 1974 pa je prestopil v Čelik iz Zenice, kjer je bil kot srednji napadalec zelo učinkovit. S Čelikom je tri leta igral v drugi jugoslovanski zvezni ligi - zahod, nato pa šest let v prvi jugoslovanski zvezni ligi. Po končani nogometni poti je začel trenersko in bil v sezoni 1988/89 s 37 leti najmlajši trener v elitni jugoslovanski ligi.

Selitev v Maribor zadetek v polno

Leta 1989 se je z družino preselil v Maribor in sprejel ponudbo NK Maribor za vodenje članskega moštva. "Selitev v Maribor je bila zadetek v polno, vodenje najboljšega slovenskega kluba pa veliko priznanje, saj je bil Maribor ugleden klub z bogato zgodovino. Tedaj je igral v medrepubliški nogometni ligi - zahod, po osamosvojitvi Slovenije pa sem ekipo vodil v prvi slovenski ligi," se spominja Marijan Bloudek. Kot največji uspeh v tem obdobju izpostavlja osvojitev pokalne lovorike leta 1992. "Mariborski klub je bil tudi prvi slovenski, ki je zaigral v evropskem pokalu - tedaj pokalu pokalnih zmagovalcev. V dveh tekmah prvega predkola smo bili boljši od Hamruna z Malte, nato pa nas je v prvem krogu glavnega turnirja z zmago s 3:0 v Ljudskem vrtu in 6:1 v Madridu izločil Atletico."

Julija 1993, ko ga je na klopi vijoličastih zamenjal Branko Horjak, je prevzel tedaj prvoligaša Krko iz Novega mesta, a se poleti 1994 vrnil v Ljudski vrt in Maribor vodil v pokalu pokalnih zmagovalcev. "V predkolu smo v gosteh s 4:1 premagali Normo Talin, v Ljudskem vrtu pa smo tekmecu nasuli kar deset golov in se uvrstili v prvi krog glavnega turnirja, doma smo z dunajsko Avstrijo igrali 1:1, na povratni tekmi pa izgubili z 0:3 in končali tekmovanje," je razložil Bloudek, ki se je marca 1995 sporazumno razšel z mariborskim klubom, moštvo je spet prevzel Horjak. Marijan je poleti 1996 prevzel prvoligaša Pohorje iz Ruš, za njim Šmartno, nato treniral še konjiško Dravinjo, mariborski Železničar in še nekaj drugih slovenskih klubov. Od leta 2015 do 2019 je bil vodja nogometne šole pri NK Maribor. "To obdobje mi je še posebno ostalo v srcu, saj sem rad delal z mladimi nogometaši, tudi ko sem treniral člansko moštvo, sem dajal mladim nogometašem veliko priložnosti za dokazovanje in številni med njimi so se razvili v odlične nogometaše, več let so tvorili jedro ekipe in igrali tudi v reprezentanci."

Bloudek je zadovoljen s svojo igralsko in trenersko potjo, čeprav meni, da bi na obeh poljih lahko dosegel še kaj več. Po letu 2008 je treniral tudi velike klube v BiH, Zrinjski, Široki Brijeg, Čelik in Slobodo Tuzla, kar mu je v posebno zadovoljstvo. A še večje od tega je, da sta po njegovi športni poti šla tudi sinova Ingmar in Sandro, sedaj pa še vnuk Adriano. "Sami so se odločili za nogomet, nanje nisem pritiskal, tudi moja soproga in njuna mama Neli ne, jih je pa vsa leta spodbujala na nogometni poti. Srečen sem, da sta se sinova uveljavila v tem športu, kot tudi, da vnuk z velikimi koraki nadaljuje nogometno tradicijo naše družine. Verjamem, da bo kot nogometaš prekosil mene, očeta in strica. Nogomet je vse tri oblikoval tudi kot osebnosti, zlasti Ingmarja, ki je ob nogometu študiral in je ugleden advokat, Sandro je cenjen trener, Adriano pa nogometaš, ki veliko obeta," pojasni Marijan.

Srečen, da je nosil vijoličasto majico

Ingmar Bloudek (27. 11. 1975) si je nogometne čevlje prvič obul v Čeliku iz Zenice in zanj igral do 15. leta, ko se je s starši preselil v Slovenijo. Kot levokrilni napadalec je igral za vse mlajše selekcije reprezentance BiH in za kadetsko reprezentanco Jugoslavije. Pozneje, ko se je začel uveljavljati sistem 3-5-2, je igral v zvezni vrsti. Ko je prišel v Maribor, je v kadetski in mladinski ekipi kluba pod Kalvarijo zaigral na mestu levega bočnega, igral je tudi za kadetsko in mladinsko reprezentanco Slovenije, prav tako za mlado reprezentanco na sredozemskih igrah leta 1997 v Bariju. "Ko sem nosil vijoličasto majico, sem bil zelo srečen, imam se za otroka Maribora, že kot dijak sem igral tudi za člansko ekipo. Zanjo sem odigral 21 tekem, toda profesionalizem me ni navduševal. Zato sem leta 1995 odšel v Muro, nato k drugoligašu Dravi, saj sem na Ptuju služil vojaški rok, poleti 1997 k Olimpiji in se leta 1998 vrnil v NK Maribor. Zaradi nesoglasij s trenerjem Bojanom Prašnikarjem sem zapustil klub, v začetku leta 1999 sem zaigral za drugoligaša Železničar Maribor, jeseni sem prestopil v Pohorje iz Ruš in zanj igral v prvi in drugi ligi, bil sem tudi kapetan. Leta 2001 pa sem sklenil nogometno pot. Posvetil sem se študiju prava na fakulteti v Mariboru in študij uspešno končal," je svojo pot opisal Ingmar Bloudek, ki je od leta 2012 samostojni odvetnik, prav tako kot njegova soproga, odvetniško pisarno pa ima v Mariboru.

Čeprav je igral za Maribor, Olimpijo in Muro, se mu nogometne sanje niso povsem izpolnile. "Lahko bi dosegel več, žal mi je predvsem, da z Mariborom nisem osvojil naslova državnega prvaka. Sem pa v mariborskem klubu igral z odličnimi nogometaši, kot so Kliton Bozgo, Milko Djurovski, Aleš Križan, Peter Binkovski, Mladen Dabanović, Sašo Lukić, Renato Kotnik, Gregor Židan, Marinko Galić ..." V spominu mu je ostal večni derbi v Ljudskem vrtu med Olimpijo in Mariborom maja 1998, ko je igral za zmajčke. "Vodili smo s 3:1 in 4:2, na koncu se je tekma končala 4:4 in Maribor je tisto leto postal prvak." Spomni se tudi tekme, na kateri jo je zagodel očetu. "Julija leta 2000 sem na prijateljski tekmi na Taboru med Železničarjem, ki ga je treniral moj oče, in Pohorjem po vodstvu gostiteljev z 2:0 v nadaljevanju tekme s tremi goli iz prekinitev - dva sem dosegel iz kazenskih strelov - poskrbel za preobrat in zmago 3:2. Čeprav sem zamenjal več klubov, sem v vsakem užival, nogomet sem igral predvsem za dušo, morda tudi zaradi tega nisem dosegel vsega, kar sem želel." 

Ponosen na zmago v odmevnem procesu 

Ko je končal študij na pravni fakulteti v Mariboru, se je začel uveljavljati kot uspešen advokat. Enega od vrhuncev na poklicni poti je dosegel z odmevno zmago v procesu, v katerem je zastopal nekdanjega nogometaša Maribora Ljubomirja Moravca, ki je po prometni nesreči ostal brez roke. Spomnimo, 2. 8. 2016 se je na Tržaški cesti v Mariboru zgodila huda prometna nesreča, v kateri sta umrla dva mlada nogometaša mariborskega nogometnega kluba, eden je bil huje poškodovan in eden lažje. Tedaj 19-letni voznik Damjan Marjanović je s črnim meganom v križišče pri trgovskem centru Rutar zapeljal pri rdeči luči, avto je silovito trčil v obcestni steber za prometno signalizacijo in vozilo je preklalo na pol. Poleg Marjanovića je umrl še tedaj 21-letni Zoran Baljak, huje je bil poškodovan tedaj 19-letni Ljubomir Moravac, lažje pa 19-letni Žiga Lipušček. Fantje so se vračali s treninga B-moštva Maribora v Rogozi. "Ljubo Moravac je bil vratar in zaradi tega, ker je po nesreči ostal brez roke, seveda ni mogel nadaljevati nogometne kariere. Prevzel sem primer in pravda je trajala osem let, do maja 2024, da smo jo pripeljali h koncu, končala pa se je na Moravčevo in moje zadovoljstvo. Zelo sem ponosen, da sem bil uspešen v tej zapleteni pravdi," pove Ingmar.

Sanjska ponudba iz Milana

Sandro Bloudek (16. 2. 1986) je prve nogometne korake je naredil v selekciji do 11 let mariborskega Železničarja, se nato preseli v NK Maribor in kot igralec za zvezo igral za vse mlajše klubske selekcije pa tudi za slovensko kadetsko in mladinsko reprezentanco. Že pri 15 letih je bil v kadru članskega moštva in zanj zaigral na prijateljskih tekmah, na prvenstvenih pa nikoli. Pri 17 letih je dobil ponudbo iz italijanskega in evropskega velikana, AC Milana, da se pridruži njihovi razvojni ekipi. "Ponudba je bila sanjska in z veseljem sem jo sprejel. Bil sem prvi slovenski nogometaš v Milanu. Edina naša znana nogometaša, ki sta v tistem času igrala v Italiji, sta ba Zlatko Dedić v Parmi in Samir Handanović v Udineseju," je pojasnil Sandro Bloudek, ki je z Milanom podpisal petletno pogodbo. "Igral sem dve leti za ekipo do 23 let, za člansko pa na prijateljskih tekmah, na prvenstvih sem bil nekajkrat na klopi, konkurenca je bila izjemna. Po dveh letih me je Milan posodil v nekaj manjših italijanskih klubov pa v hrvaška kluba Varteks Varaždin in Šibenik, po preteku pogodbe sem igral za nekatere klube v tujini, leta 2012 tudi za Široki Brijeg, kjer je bil trener moj oče, v sezoni 2013/14 sem igral za prvoligaša Aluminij, pozneje za nekaj avstrijskih klubov, v sezoni 2017/18 za Bistrico in pri 29 letih sklenil aktivno nogometno pot," je zaokrožil pripoved o svoji igralski poti.

Od Maribora do Dinama

Med trenerje je zajadral po naključju. "Z Ingmarjem sva leta 2015 v ŠP Tabor s sodelovanjem NK Železničar organizirala Milan Junior Camp Slovenia, saj sem imel licenco za tovrstno organizacijo, zaradi bolezni enega od trenerjev pa sem vskočil na njegovo mesto. Eden od italijanskih trenerjev v kampu je očitno opazil, da imam smisel za trenerja, predlagal mi je, da se začnem ukvarjati s trenerstvom, in tako se je začelo. Ta posel me je vedno bolj prevzemal, začel sem se izobraževati, pri čemer mi je z znanjem in izkušnjami pomagal tudi oče. Dosegel sem najvišjo stopnjo izobrazbe, tako da sem sedaj že tri leta Uefa pro trener. Pri šolanju mi je pomagala tudi trenerska organizacija pri NZS, bil sem zelo resen študent, na akademiji sem imel najvišjo oceno od vseh, 9,8, diplomska naloga je bila kot elaborat, napisana je bila na kar 160 straneh, bila je najobsežnejša med vsemi nalogami, objavili so jo tudi na straneh NZS in bil sem zelo počaščen." 

Kot trener se je Sandro začel uveljavljati v nogometni šoli Maribora, nato je deloval kot pomočnik Milana Žurmana v kadetski in mladinski selekciji kluba, v kateri sta delovala tudi Muamer Vugdalić in Radovan Karanović. "V čast mi je bilo, da sem kot Mariborčan in nekdanji igralec NK Maribor izkušnje nabiral prav v klubu, v katerem sem zrasel. Dve leti sem bil trener selekcij do 14 in 15 let, potem sem dobil ponudbo hrvaškega prvoligaša Slaven Belupa, kjer sem bil od 2019 do 2021 pomočnik trenerja Tomislava Stipića, zatem pa sem postal pomočnik Darka Milaniča v ciprskem Pafosu. Ko je Milanič zapustil Pafos, sem bil še leto dni pomočnik trenerja, nato sem bil dve leti Milaničev pomočnik v Združenih arabskih emiratih pri klubih Baniyas in Al Wahda, letos poleti pa sem dobil klic iz NK Dinamo, v katerem so mi ponudil mesto prvega pomočnika trenerja Maria Kovačevića. Ponujal se mi je velik kakovostni skok, saj vsi vemo, kakšen klub je Dinamo, in povabilo sem sprejel z veseljem," razloži, kako se je znašel pri najboljšem hrvaškem klubu.

Oče in brat sta mu zelo pomagala

Doslej ni imel veliko priložnosti, da bi samostojno vodil članske ekipe, seveda pa si to zelo želi. "Star sem šele 39 let in verjamem, da me pravi izzivi še čakajo. Rad delam na vrhunski ravni, verjamem, da bo napočil čas, ko bom prvi trener ekipe kakšnega uglednega kluba, nekoč morda tudi Maribora, saj gre za 'moj' klub. Na nogometni poti sta mi kot vzornika veliko pomagala oče in brat, oče je name prenašal in še prenaša tudi bogate trenerske izkušnje. Ko se pogovarjava o nogometu, vsako njegovo besedo, tudi če je kritična, sprejmem dobronamerno," Sandro opiše odnos z očetom. 

Mladi trener je v zadnjih sedmih letih deloval v klubih v tujini, bil je tudi zelo daleč od doma, sedaj je svojim najbližjim najbliže. "Zagreb ni daleč od Maribora, sedem v avto in kot bi trenil sem doma, tako da sedaj večkrat obiščem starše, obenem pa upam, da bo tudi oče kdaj spremljal kakšno tekmo Dinama v Maksimirju. Z družino, soprogo Matejo in otrokoma, petletnim Frankom in triletno Ano, živimo v Zagrebu. Trenerske obveznosti mi vzamejo veliko časa, tako da je prostega časa zelo malo, ko nisem v klubu, običajno počivam. Kot Mariborčan in nekdanji nogometaš Maribora spremljam igre in dogajanja v mariborskem klubu, ni vse tako, kot bi moralo biti, a verjamem, da se bo klub postavil na noge in da bo spet osvajal lovorike, kot jih je v preteklosti." 

Najboljši in najlepši šport

Oče s ponosom spremlja, kako se razvija kariera njegovih sinov. "Ingmar in Sandro bi kot nogometaša lahko dosegla še več, kajti svoje nadarjenosti nista razvila do konca, Ingmar se lahko pohvali, da je igral za vse tri najboljše slovenske klube in za mlado reprezentanco Slovenije, Sandro je bil velik up mariborskega in slovenskega nogometa, lahko bi dosegel še več, kot je, pred Adrianom, ki je izjemno nadarjen nogometaš, pa je, o tem sem prepričan, zelo svetla prihodnost. Sinovoma sem pri njunem nogometnem razvoju pomagal z nasveti in individualnimi treningi, pomagam pa tudi vnuku," pove Marijan Bloudek. In doda: "Ogledal sem si veliko tekem, na katerih je igral Ingmar, manj, na katerih je igral Sandro, tu in tam pa spremljam kakšno tekmo, na kateri igra Adriano. Za mene je nogomet najboljši in najlepši šport na svetu, kot igralcu mi je bilo lepo v bivši Jugoslaviji, kot trenerju pa v Sloveniji," se spomni Marijan, ki pozorno spremlja tudi najmlajšega člana štiriperesne deteljice.

Učinkovitejši je bil le Šeško

Bilo bi nenavadno, če se Ingmarjev sin Adriano (24. 10. 2003) ne bi odločil za šport, ki je zaznamoval njegovega dedka, očeta in strica. Jabolko torej ni padlo daleč od drevesa. Kot otrok je z mamo Bredo gledal tekme, na katerih je igral oče, in nogomet ga je vedno bolj zanimal. Ko je v Limbušu začel obiskovati osnovno šolo, je začel tudi redno trenirati pri tamkajšnjem nogometnem klubu. "Igral sem za vse mlajše klubske selekcije, pozneje pa sem odšel v NK Maribor, kjer sem igral za ekipo do 15 let, v ligi sem dosegel 46 golov, več, menda 58, jih je dosegel le Benjamin Šeško. Tudi v finalni tekmi državnega prvenstva, ki smo ga osvojili, sem bil učinkovit, dosegel sem dva gola," pojasni Adriano Bloudek, ki je nato igral za kadetsko ekipo iz Ljudskega vrta. "Na turnirju v BiH je NK Maribor osvojil prvo mesto, bil sem najučinkovitejši igralec turnirja, zabil sem pet golov," se spomni nadarjeni nogometaš.

S še nepolnimi 17 leti se je odločil, da bo nogometno pot nadaljeval pri zagrebški Lokomotivi. "Predstavniki Lokomotive so spremljali mojo igro na turnirju v BiH, vzpostavili smo stike, in ker je bila tedaj hrvaška mladinska liga zelo kakovostna, sem se odločil za selitev v Zagreb, saj sem bil prepričan, da bom igralsko hitreje napredoval, kar se je tudi zgodilo. Redno sem igral za mladinsko ekipo in tudi na prijateljskih tekmah za člansko. Pozneje sem prestopil v Varaždin in z mladinsko ekipo osvojil hrvaški pokal, nato so se pojavili zapleti, in da ne bi ostal brez nogometa, sem zaigral za slovenskega tretjeligaša Dobrovce. Po pol sezone sem prestopil v drugoligaša Rudar Velenje in od tam v drugoligaša Gorico. Moje dobre igre v minuli sezoni so opazili pri novem prvoligašu Aluminiju in s klubom iz Kidričevega sem letos poleti podpisal dveletno pogodbo," doda Adriano. 

V stričevi ekipi? Bilo bi zanimivo

S tem je izpolnil enega od ciljev na nogometni poti - igrati v prvi slovenski ligi. Velja za izrazitega golgeterja, a se mu doslej še ni odprlo. Za Aluminij je v dosedanjem delu prvenstva odigral nekaj več kot 200 minut, priložnosti za doseganje golov ni bilo veliko. "Zabil sem enega, verjamem, da bom v nadaljevanju prvenstva bolj učinkovit, predvsem pa se moram ustaliti v začetni enajsterici mlade ekipe. Igramo dober nogomet, kar potrjujejo tudi rezultati, malo še šepa uigranost, in če se ne bo zgodilo kaj nepredvidljivega, bi prvenstvo lahko končali na sredini lestvice."

Ambiciozni, 192 cm visoki napadalec je z glavo le pri Aluminiju in verjame, da bi lahko bil klub iz Kidričevega stopnička na njegovi nadaljnji nogometni poti. "Razmišljam zgolj o nogometu, nogomet je moje življenje, med igro uživam, na vsaki tekmi želim zabiti gol, dva ... Upam, da bom v majici Aluminija prikazoval igre, ki bi lahko bile zame odskočna deska na nadaljnji nogometni poti. Kdo ve, morda bom kdaj nosil vijoličasto majico, da bom zaigral za klub iz mesta, v katerem sem rojen, ali za kak ugledni klub v tujini. Svojo prihodnost vidim v nogometu, želim biti profesionalni nogometaš, živeti od tega športa. Podredil sem mu vse," je odločen Adriano. "Želim stopati po poti dedka, očeta in strica, svojih vzornikov, ki so mi pomagali in mi še pomagajo pri nogometnem napredku. Z dedkom sem večkrat individualno treniral, o nogometu pa se največ pogovarjam z očetom. Oba, pa tudi stric Sandro, spremljata mojo nogometno pot, me podpirata in spodbujata, prav tako me podpirajo mama, sestra in punca. Moja želja je, da bi nekoč zaigral tudi za slovensko člansko reprezentanco, zanimivo bi bilo tudi, da bi igral za ekipo, ki bi jo treniral moj stric. Kdo ve, nogometne poti so zelo zapletene, skrivnostne in nepredvidljive."

Svetlo prihodnost mu napoveduje tudi oče. "Ima vse možnosti, da postane vrhunski igralec. Bomo videli, kako se bo razvijal, veliko je dejavnikov, ki vplivajo na to. Ima rad nogomet, vanj je vložil veliko truda, želi, da bi od nogometa živel. Upam, da se mu bodo sanje uresničile. Nogomet je njegova strast, zabiti gol pa še dodatna," je o Adrianu dejal Ingmar Bloudek.