Mlado glasbenico iz Vitomarcev Niko Hojnik smo obiskali ob preteklem svetovnem dnevu harmonike, saj se najraje druži prav s svojo klavirsko harmoniko, občasno pa vzame tudi diatonično. Tudi v domači občini Sveti Andraž v Slovenskih goricah jo najbolje poznajo po igranju harmonike, saj ji ni treba reči dvakrat, da raztegne svoj meh, kakor harmoniki po domače radi rečejo v teh krajih. "Za igranje sem se navdušila kar doma že v otroštvu, saj klavirsko harmoniko igra moj oče Srečko, ki ljubiteljsko rad poprime še za kitaro. Muzikant je bil tudi moj dedek, očetov oče, bil je precej poznan, saj je harmoniko igral ob veliko posebnih priložnostih v naših krajih, na porokah in raznih praznovanjih. Dedkov brat je igral bobne, sestra harmoniko, nečak pa kasneje trobento, drugi nečak pa je bil kot kitarist član ansambla. Med sorodniki jih je še danes več, ki ljubiteljsko ali resneje igrajo različna glasbila. Tudi očetova mama, moja babica, prepeva v manjši ženski vokalni zasedbi že več let, s sestro pa sta v preteklosti znali zaigrati tudi nekaj skladb na harmoniko."
Najljubši so ji večeri, ko z očetom v domači garaži zaigrata na harmoniko. Srečko namreč igra na precej poseben instrument, kar daje njunemu druženju dodatni čar. "Njegova klavirska harmonika je stara častitljivih 90 let. Pri naši hiši pa je tudi precej stara violina." Tudi Nika ima, čeprav zdaj diatonična harmonika po priljubljenosti nekoliko prednjači med mladimi, najraje zven klavirske harmonike. Že osem let obiskuje ure učenja harmonike v bližnji Trnovski vasi pri harmonikarju Siniši Čehu, ki je poznan bolj po igranju diatonične harmonike, a tudi on je v otroštvu najprej posegel po klavirski in nanjo z veseljem zaigra z Niko in njenim očetom. "Moj mentor je res moj vzornik in moji starši pogosto trdijo, da se me, odkar obiskujem ure, ni dalo prepričati v nasprotno, kakor v to, kar mi je naročil. Denimo, da je treba igrati vsak dan, kakor še vedno počne on, ki igra že od otroštva. Tako je igranje harmonike predstavil tudi meni - da ni pomemben samo dar, ki ti je bil dan s posluhom in glasbenim občutkom, temveč je pomembno tudi trdo delo."
Hvaležna sem staršem, da so mi omogočili ure učenja harmonike
Vrsto let so jo na ure vozili starši ali ena od babic, zdaj se pripelje že sama. "Hvaležna sem staršem, da so mi omogočili obiskovanje ur, vendarle je tudi to povezano s financami." Odkar se uči, naslove naučenih skladb marljivo beleži v posebni zvezek. "Ja, v tem zvezku je številka dosegla že 126 skladb. Ko vadim, včasih pobrskam po njem in ponovim kakšno skladbo, ki je že dolgo nisem zaigrala."
Po svojo sedanjo harmoniko se je odpravila kar na Gorenjsko, saj je iskala kakovostno glasbilo in točno določen model Hohner Alpina. "Malo več kot eno leto pa imam izposojeno tudi diatonično harmoniko, na katero prav tako že znam zaigrati nekaj skladb." Nikina najljubša zvrst glasbe je prav narodnozabavna, pri čemer je prava oboževalka Ansambla Saše Avsenika. "Če le imam možnost, grem na njihov koncert - kjerkoli v Sloveniji nastopajo," pravi, zato ji bo ostal v najlepšem spominu nastop prav s tem ansamblom, kar je imela po naključju priložnost na veselici na Polenšaku. Z veseljem namreč nastopi ob posebnih priložnostih v domačem kraju, a tudi širše, kamor jo povabijo. Posebej rada prisluhne tudi Andreju Toplišku in Branetu Klavžarju, na spletu pa si najraje zavrti skladbe Ansambla bratov Avsenik in Štajerskih 7.
Leta 2025 je prvič osvojila zlato priznanje na Avsenikovem tekmovanju in uspeh ponovila februarja letos. "Za tekmovanje je treba še posebej veliko vaditi, se pripravljati na celosten nastop. Takoj ko z mentorjem izveva naslove obveznih skladb, pričneva delo, kar pomeni več mesecev pred tekmovanjem," je še pojasnila. Njen trud so opazili tudi na lokalni ravni in ji novembra lani podelili občinsko priznanje za glasbene dosežke. "Na priznanje domače občine sem posebej ponosna, saj, priznam, da je najtežje stopiti na oder v domačem kraju, nekoliko več treme imam pri teh nastopih. Pred tistimi, ki jih najbolje poznaš, se želiš seveda posebej dobro izkazati," pravi. Pri igranju tudi ne pozna polovičarstva. "Harmoniki nameni domala vsak prosti trenutek, velikokrat vadi pozno v noč, ko ji zaradi dela in pred tem šolanja čas ne dopušča, da bi vadila čez dan," opiše njena mama Andreja. Nika sodeluje tudi v Harmonikarskem orkestru Siniše Čeha, letos pa se je prvič solistično predstavila na mednarodnem srečanju muzikantov januarja v Trnovski vasi.
Pri svojih dvajsetih letih po izobrazbi frizerka že dela v bližnjem frizerskem salonu. Posebnih načrtov za prihodnost ne kuje, saj se raje prepusti toku življenja, pove. A vendarle pri njej tli tiha želja, da bi kdaj resneje igrala v kakšnem ansamblu. Ob koncih tedna se zdaj rada kam odpravi s prijateljicami, ki prav tako igrajo kakšno glasbilo. Sicer pa pomaga tudi doma na manjši kmetiji, z veseljem pa v prostem času uredi pričeske domačim. Pri vsem skupaj pa si brez harmonike ne zna predstavljati življenja.
