Ob nedavnem obisku v naselju Žice v občini Sveta Ana je dejal, da mu ta konjiček veliko pomeni Antonu Severju v veliko veselje prav posebna prostočasna dejavnost, in sicer zbira najrazličnejše stare predmete.. Na vprašanje, koliko let ima, je odgovoril, da 75, v isti sapi pa ponosno dodal: "Rojen sem 17. maja leta 1950, na isti dan, kot se je rodil tudi nekdanji predsednik Republike Slovenije Janez Drnovšek."
S soprogo Jožico sta lani praznovala zlato poroko, vse življenje je povezan tudi s Sveto Ano, čeprav se je v mlajših letih nekajkrat selil, dokler si s soprogo nista zgradila hiše v naselju Žice. "V mansardi živi eden od dveh sinov, drugi živi v Mariboru, hčerka pa v bližnjem kraju Ledinek. Imava štiri vnuke in tri vnukinje. Zelo smo povezani, pogosto se obiskujemo in ohranjamo pristne družinske vezi," je na kratko predstavil svoje najbližje.
Že kot otrok se je spoznal s trdim življenjem. Doma, na deželi, je bilo vselej veliko dela, njegove pridne roke so bile zlata vredne. "Ko sem bil star 16 let, sem šel v Avstrijo, kjer sem delal pri kmetih, zaslužil sem toliko, da sem si lahko kupil kolo, kavč in oblačila," se spomni. "Časi niso bili prijazni, a sem zmogel vse težke preizkušnje, po dveh letih dela v Avstriji sem dobil zaposlitev v tedanjem podjetju Konus v Lenartu, ki ga je pozneje prevzel Unior Zreče, kjer sem delal do leta 2009, ko sem se z 41 leti delovne dobe upokojil," sogovornik opiše del svoje življenjske in delovne poti, na kateri mu ni bilo postlano z rožicami. "Glede na to, da nisem imel izobrazbe, sem moral poprijeti za vsako delo. A mi nikoli ni bilo nič pretežko, saj sem vedel, da moram poskrbeti za družino. Poznal sem le delo, delo in delo in skozi to se je izoblikovala tudi moja osebnost. Z zadovoljstvom se ozrem na to obdobje. Moja pokojnina je skromna, tudi soprogina, a sva skromna človeka, ne tarnava, kar dobro se prebijava skozi življenje," doda.
Premalo prostora za vse
Že v osnovni šoli se je v njem prebudila žilica po zbirateljstvu. Začel je zbirati znamke, značke in manjše stare predmete. "Takrat niti slutil nisem, da me bo čez nekaj desetletij zbirateljstvo povsem prevzelo. Pred približno dvajsetimi leti, ko sva s soprogo gradila hišo, sem nekatere starine, ki sem jih do tedaj skrbno varoval, prodal. Danes mi je sicer žal, a sem denar nujno potreboval za gradnjo. Nato sem se znova lotil zbiranja starin in ko so prijatelji in znanci izvedeli za to, so mi poklonili to in ono in zbirka starin je rasla iz dneva v dan. Ker v hiši ni bilo dovolj prostora, sem jih odlagal v nekdanji hlev, velik 20 krat 15 metrov, v katerem je moj dedek imel konje. Preuredil in pregradil sem ga, da je kolikor toliko dovolj prostora za vse starine, ki sem jih v minulih letih dobil predvsem od prijateljev in znancev, saj je na deželi še veliko starih predmetov bodisi na podstrešjih ali v kleteh, nekaj pa sem jih tudi kupil prek avkcij. Sedaj jih bolj poredko kupujem, saj niso poceni," pojasni sogovornik.
"Zbiram vse, tudi zarjavele 'cveke'," pove smeje, nato bolj resno nadaljuje. "Med starimi predmeti prevladujejo radioaparati, ki jih imam več kot sto, najstarejši je iz leta 1949, kmetijski stroji, kolesa, šivalni stroji in stenske ure, imam na desetine različnega mizarskega, ključavničarskega, kolarskega, sodarskega in tesarskega orodja, v hiši na stenah visi več kot dvajset ur, vse delujejo, a da me ne bi ponoči zbujale, imam le dve, ki tiktakata 24 ur. Še posebej sem ponosen na denar kot izkopanino iz rimskih in keltskih časov, pa na zbirke cekinov in drugih kovancev, starega denarja v bankovcih," razloži in na mizo položi približno 25 albumov, v katerih med drugim hrani zbirko priložnostnih kovancev s portreti vseh doslej umrlih predsednikov ZDA ter zbirko kovancev s potreti nekaterih nekdanjih papežev. "Težko je oceniti, koliko so vredne moje starine, nekatere sicer imajo otipljivo vrednost, a doslej nikogar nisem prosil za oceno, saj ne nameravam ničesar prodati. Žal imam premalo prostora, da bi vse starine uredil tako, da bi imelo vse skupaj rep in glavo, kod denimo muzej v malem. Zbirko starega denarja sem obljubil hčerki, kako bo z drugimi starinami, ko me ne bo več, ne vem. Morda se bo kateri od sinov odločil, da zbira naprej, ali kateri od vnukov. Vesel bi bil, če bi se kdo od družinskih članov odločil nadaljevati," še doda in ne pozabi pohvaliti soproge, ki ga vsa leta pri zbirateljstvu podpira.
Požar mu je odnesel juga
V zadnjih nekaj letih je Anton največ pozornosti namenil zbiranju gasilskih predmetov. "Nisem bil gasilec, kakor je bil moj oče, nisem zbiral, dokler sam nisem potreboval pomoči gasilcev. Pred tremi leti se je vnela lesena garaža, v njej sem imel juga, avtoprikolico in traktor, plug in manjše obdelovalne stroje. Ker avta že nekaj časa nisem uporabljal, sem soprogi navrgel, češ 'zakurblal' ga bom, da iz njega preženem miši. Kresnem prvič, nič, kresnem drugič, nato se izpod pokrova začne valiti gost dim. Odprl sem ga in vame je bušnil ogenj. Krivec za ogenj je bila kuna, ki je pregrizla cev za dovod bencina, zato je, ko sem drugič kresnil, na bencinske hlape, ki so se nabrali pod pokrovom, preskočila iskra in avto je zagorel. Gasilci niso mogli rešiti avta, traktorja in drugih predmetov v baraki, so pa rešili barako s kegljiščem, kjer sva si s soprogo večkrat krajšala čas," je pojasnil. Prizna tudi, da ga soproga večkrat premaga v kegljanju, a se zaradi tega ne skregata. Ob kegljanju se družijo tudi s prijatelji. Za konec pogovora nam je Anton Sever še zaupal, da rad ribari v ribniku na svojem posestvu, v katerem kraljujejo krapi in amurji. Rad rešuje križanke, tudi kaj prebere: "Zelo rad gledam kriminalke, napete zgodbe, zgodovinske in vojne filme."
