Tudi na osrednji mariborski tržnici na Vodnikovem trgu je pestra. Po zimskem obdobju, ko je lokalne ponudbe bolj malo, je toliko bolj razveseljujoč obisk tržnice v spomladanskem obdobju. Ko so mize bolj polne, ko je že veliko cvetja. Pa četudi je morda to samo priložnost za sprehod skozi pisano in bogato (sobotno) ponudbo, ko branjevke s skromnostjo in vztrajnostjo ponujajo to, kar je zraslo na njihovih vrtovih in kmetijah.
Pri 80 letih še ima vrt
Za eno od stojnic se vsak teden postavi branjevka Barbara Kopun, ki že vrsto let ponuja prvo zelenjavo in rožice z domačega vrta, domača kokošja in račja jajčka. Simpatično prodajalko boste prepoznali po naglavni ruti, tako kot so jo nekdaj nosile naše babice. Na tržnico prihaja že nekaj manj kot pol stoletja. Je generacija, ki je trdo fizično delala in še danes navkljub svojim letom obdeluje vrt.
Njen iskriv pogled takoj pove, da je za klepet in se razveseli, da bo v "cajtngah", v Večeru, ki ga imajo pri hiši, med tem ko z zgaranimi rokami v skodelici brklja po drobižu od dnevnega izkupička. "Uh, kako je bilo včasih težko, vmes je bilo boljše, danes se zopet bojim, da prihajajo hudi časi, zato nimam mobitela, ker tam so same slabe novice. Brskanje po pametnem telefonu je zapravljanje časa, mladi pa danes itak ne bi radi nič več delali," je zaskrbljena Betka.
Pa vendar je kljub temu bistra 80-letnica zelo osveščena in obveščena, posebej jo skrbi zakonodaja o dolgotrajni oskrbi starejših oziroma e-oskrba. Ker ima majhno vdovsko pokojnino, ji ta prispevek ob vseh ostalih položnicah predstavlja velik strošek, zato prihaja še vedno na tržnico in od vsakega prodanega korenčka plača tudi davek.
Kopunova Barbara prihaja iz Dupleka, od otroštva pa jo pravzaprav kličejo Betka. Na tržnico se tudi še zmeraj sama pripelje s svojim avtomobilom. "Šoferski izpit sem šla delat šele pri 46 letih, ko sem ovdovela, prej ni bilo nikoli denarja za to," pojasni hudomušno. Njena družina sicer izvira iz Jelovca, vasice na hrvaško-slovenski meji. V njeni družini je bilo osem otrok, preživelo jih je le pet, ona je med mlajšimi. "Tolkli smo strašno revščino, saj so to bila leta druge svetovne vojne oziroma še težki časi kmalu po njej. Dali so me služiti h kmetu, kjer so me začeli klicati Betka, ker ime Barbara naj ne bi bilo primerno zame in tako je ostalo do danes. Podpišem pa se vedno Barbara, tako kakor imam zapisano v dokumentih," še pripoveduje.
V mladosti si je ustvarila družino, poročena je bila 22 let. Mož je bil zaposlen v tovarni, sama pa je skrbela za otroka, manjšo kmetijo pa sta z možem podedovala in jo obnavljala; tudi živali so imeli in koline. "Nekdaj so bili časi, ko bi radi jedli meso, pa ga nismo imeli, še danes bi vzredila kakega prašička, da bi imeli prave domače klobase, še bolj pa pogrešam prave domače kašnate klobase. Premalo se zavedamo, da je delo vrednota in zemlja, ki nam daje zdravo hrano," z nasmeškom doda spretna branjevka, ki med klepetom uspe še veselo tržiti.
Tudi kasneje hodila na dnino
Samo moževa služba ni zadostovala za preživetje družine, zato je vrsto let hodila na dnino h kmetom, zraven pa je vzela tudi majhna otroka. Danes sta sinova odrasla in imata svoje družine, tudi štiri vnuke je dobila. Ima pa torej še zmeraj svoj vrt, na katerem prideluje zelenjavo, redi nekaj kokoši in rac. Sama vodi svoje gospodinjstvo, tudi kruh si večinoma speče doma. Pred leti jo je mikalo, da bi si celo postavila krušno peč. Ko je bila še mlajša, je rada hodila na izlete, ker je rada med ljudmi. Enkrat je bila na morju na izletu, da bi pa šla na morje kdaj na dopust, to pa ne. "Tudi če mi plačajo, ne bi šla. Nikoli nismo hodili. Sem pa pred davnimi cajti nekaj let hodila v Trst po boljša semena, predvsem za radič. Včasih pa sem si tudi kaj kupila na tržnici – kak predpasnik in srajco za moža, saj se pri nas ni nič kaj prida dobilo," še pojasni.
Vedno je bila dokaj trdnega zdravja, v zadnjih letih, kot pravi, se pa osem križev malce že pozna, vendar na tržnico, kamor prihaja ob sobotah, ko je edini močan tržni dan, bo še prihajala, dokler ji bo zdravje dopuščalo, pa čeprav z berglo.
