Kako zagotoviti, da bodo zlasti šole, vrtci in domovi za starejše v Podravju na krožnike dobivali pretežno lokalno pridelano hrano, je glavni namen regijskega razvojnega projekta IRP12 – Samooskrbna skupnost Lipa, ki so ga nedavno predstavili v Mariboru na sedežu Regionalne razvojne agencije Podravje - Maribor.
Slovenija danes uvozi več kot polovico hrane, pri tem pa so otroci in starostniki najbolj odvisni od stabilne, varne in kakovostne prehrane v javnih ustanovah. Nosilci projekta poudarjajo, da hrane ne gre obravnavati zgolj kot strošek, temveč kot del javne odgovornosti in skrbi za zdravje prebivalstva. S projektom želijo postopoma oblikovati samooskrbno regijo Podravje oziroma predvsem povezati lokalne pridelovalce, občine, javne zavode, strokovne institucije in podporne organizacije. Projekt je financiran iz Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja ter iz državnega proračuna. V projekt je trenutno vključenih več kot 90 članov konzorcija, med njimi 21 občin, številni javni zavodi ter lokalni kmetje, od katerih jih je več kot polovica že vključenih v ekološko ali trajnostno pridelavo.
"Samooskrba ni ideološko vprašanje, temveč praktičen odgovor na izzive prehranske varnosti, zdravja ljudi in odpornosti skupnosti," je poudaril idejni vodja projekta Matej Kline. V šolah in vrtcih otroci vsak dan zaužijejo vsaj en topli obrok. Organizatorji prehrane opozarjajo, da interes za lokalno hrano obstaja, vendar se pri uvajanju večjega deleža lokalnih živil srečujejo s številnimi ovirami – od razdrobljene ponudbe in nestalnih dobav do zapletenih postopkov javnega naročanja ter pomanjkanja kadrovskih in skladiščnih zmogljivosti.
"Šole si želimo lokalne hrane, vendar brez sistemskih rešitev to v praksi zelo težko izvajamo," je opozorila pomočnica ravnatelja Osnovne šole Rače Romana Zupančič. Čeprav zeleno javno naročanje predvideva najmanj 20 odstotkov živil iz trajnostnih virov, ta v praksi pogosto prihajajo iz tujine, saj lokalna ponudba ni dovolj povezana. Tako se dogaja, da otroci jedo ekološko hrano iz oddaljenih držav, medtem ko lokalni pridelovalci ostajajo neizkoriščeni potencial.
Tudi za kmete sodelovanje z javnimi zavodi pomeni priložnost, a hkrati tveganje. Brez stabilnega in dolgoročnega odkupa je pridelava negotova, logistične zahteve pa pogosto presegajo zmožnosti manjših kmetij. "Ko veš, da tvojo hrano jedo otroci iz bližnje šole, dobi delo poseben pomen," je povedal eden od članov konzorcija Andrej Šuvak.
Po mnenju sodelujočih ima Podravje vse pogoje za večjo stopnjo samooskrbe – znanje, tradicijo in naravne danosti. Projekt IRP12 ne obljublja hitrih rešitev, temveč dolgoročni proces sodelovanja. Ključno vprašanje pa ostaja, ali bo skupnost znala ustvariti pogoje za več lokalne hrane v javnih zavodih.
