V času, ko na Hrvaškem ponovno poteka javna razprava o nastopih Marka Perkovića Thompsona, zlasti v luči napetosti med njegovim taborom in zagrebškim županom Tomislavom Tomaševićem, je smiselno pogledati pravni precedens iz preteklosti. Gre za pravnomočno sodbo iz Pulja, ki je določila meje med pravico do nastopanja in pravico lastnika prostora, v tem primeru mesta, da odloča o uporabi svoje nepremičnine.
Leta 2008 je Občinsko sodišče v Pulju razsodilo, da je imelo mesto Pulj vso pravico zavrniti soglasje za koncert Marka Perkovića Thompsona v puljski Areni. To sodbo je štiri leta pozneje, leta 2012, potrdilo tudi Županijsko sodišče, s čimer je postala pravnomočna. Čeprav je od dogodka minilo že več let, je argumentacija sodišča danes znova aktualna, saj Thompsonov menedžment trenutno trdi, da prepovedi koncertov kršijo načela pravne države.
Zgodba sega v leto 2008, ko je takratni župan Pulja Boris Miletić zavrnil soglasje za koncert. Miletić je takrat jasno povedal, da ne more podpreti "ustaške ikonografije" in da mesto Pulj temelji na vrednotah antifašizma in multikulturalnosti. Poudaril je, da poveličevanje nacionalizma in nestrpnosti do manjšin v mestu ni sprejemljivo.
Tožba zaradi domnevne diskriminacije
Po zavrnitvi nastopa v antičnem amfiteatru se je Thompsonova ekipa odločila za tožbo proti mestu Pulj. Njihova pravna strategija je temeljila na trditvah, da so bile pevcu kršene pravice, zagotovljene z Evropsko konvencijo o človekovih pravicah, ter pravice iz hrvaške ustave. Sklicevali so se na pravico do svobodnega mirnega zbiranja, združevanja ter svobode mišljenja in izražanja.
Odvetniki so na sodišču zatrjevali, da Perković nikoli ni širil ustaštva ali ksenofobije ter da je uspešen umetnik s širokim krogom poslušalcev. Mestu so očitali diskriminacijo in trdili, da je nedopustno omejevati njegovo pravico do javnega nastopanja in umetniškega ustvarjanja. Vendar pa je sodnica Mirna Frančišković tožbo zavrnila kot neutemeljeno.
Ključni del obrambe mesta Pulj je bil, da odločitev o zavrnitvi nastopa spada v pristojnost mestnega poglavarstva, ki upravlja z nepremičninami v lasti mesta. Sodišče je temu pritrdilo. V obrazložitvi je bilo navedeno, da mestno poglavarstvo deluje v skladu s statutom mesta in zakonom o lastnini, ki določa, da lastnik upravlja in razpolaga s svojimi nepremičninami.
Koncert ni mirni protest
Sodišče se je opredelilo tudi do sklicevanja na Evropsko konvencijo o človekovih pravicah. Ugotovilo je, da zavrnitev soglasja za najem Arene ne pomeni kršitve pravice do svobode izražanja. V sodbi je zapisano, da koncerti niso mirni protesti ali zborovanja državljanov v smislu, kot ga predvideva konvencija, zato se ta določba v konkretnem primeru ne more uporabiti.
Pomemben del sodbe se nanaša na razlikovanje med prepovedjo nastopanja in zavrnitvijo uporabe specifičnega prostora. Sodišče je poudarilo, da dejstvo, da Perković ni dobil dovoljenja za koncert v amfiteatru, ne predstavlja splošne omejitve njegovega javnega nastopanja. Tožnik bi namreč koncert lahko izvedel kjerkoli drugje na območju mesta Pulj, le v Areni, ki je v lasti mesta, ne, če se lastnik s tem ne strinja.
Glede očitkov o diskriminaciji je sodišče presodilo, da ustne izjave župana, na katere se je skliceval tožnik, nimajo pravno relevantnega značaja v okviru zakona o preprečevanju diskriminacije, ki bi zahteval sodno varstvo na način, kot ga je zahtevala tožba.
Sodišče je zavzelo stališče, da nikomur, niti mestu kot pravni osebi, s sodbo ni mogoče naložiti, da mora za nekaj izdati soglasje ali z nekom skleniti pogodbo. Takšni odnosi so prepuščeni svobodni volji strank. Sodišče je pojasnilo, da nima pooblastil, da bi mestu naložilo izdajo soglasja za koncert, saj bi to pomenilo prisilo v sklenitev najemne pogodbe, kar je v nasprotju z načelom pogodbene svobode.
Zaključek sodišča je bil jasen: izdaja ali neizdaja soglasja spada izključno v delokrog mesta pri razpolaganju z lastnim premoženjem. Pri tem je mesto avtonomno in samostojno. Županijsko sodišče je štiri leta pozneje pritožbo Thompsonovih odvetnikov zavrnilo in potrdilo, da ima lastnik pravico, da vsakega drugega izključi iz posesti in uporabe svoje stvari, če to ni v nasprotju z zakonskimi omejitvami.
Čeprav je Perkovićeva ekipa takrat napovedovala pritožbo na Evropsko sodišče za človekove pravice v Strasbourgu, do tega po dostopnih informacijah ni prišlo, s čimer je primer pravno zaključen.
