Hrvaška na današnji dan obeležuje enega najpomembnejših datumov v svoji novejši zgodovini. 15. januarja se namreč spominjajo dveh ključnih prelomnic, ki sta oblikovali sodobno hrvaško državo: mednarodnega priznanja leta 1992 in zaključka mirne reintegracije hrvaškega Podonavja leta 1998. Kljub temu, da je država danes trdno vpeta v mednarodne povezave, vključno z Evropsko unijo in zvezo Nato, pa obstaja zanimivost, ki mnoge preseneča: tri države Hrvaške do danes še niso uradno priznale.
Tistega usodnega 15. januarja 1992 je vseh takratnih 12 članic Evropske skupnosti priznalo Hrvaško kot suvereno državo. Ključno vlogo pri tem procesu sta odigrali Nemčija in Vatikan, ki sta s svojo diplomacijo utirala pot hrvaški neodvisnosti. Do konca tistega meseca je našo južno sosedo priznalo že 44 držav. Vendar pa seznam ni popoln. Države, ki uradno še vedno niso priznale Hrvaške, so Butan, Niger in Tonga. Velja sicer omeniti, da približno petdeset držav nikoli ni sprejelo formalne odločitve o priznanju, vendar so z Zagrebom vzpostavile diplomatske odnose, kar se v mednarodni praksi šteje kot dejansko priznanje.
Pot do samostojnosti v času vojne
Mednarodno priznanje je prišlo v izjemno težkih okoliščinah, ko je na Hrvaškem divjala domovinska vojna, skoraj tretjina ozemlja pa je bila pod okupacijo JLA in srbskih upornikov. Čeprav je bila Hrvaška leta 1992 priznana kot subjekt mednarodnega prava, je popolno suverenost nad celotnim ozemljem dosegla šele šest let pozneje. 15. januarja 1998 se je namreč zaključil proces mirne reintegracije vzhodne Slavonije, Baranje in zahodnega Srijema.
Temelj za ta proces je bil Erdutski sporazum, podpisan novembra 1995, operacijo pa je vodila prehodna uprava ZN (UNTAES) pod vodstvom generalov Jacquesa Paula Kleina in Williama Walkerja. To je bila ena redkih mirovnih misij Združenih narodov, ki je v celoti uspela in dosegla svoje cilje brez večjih vojaških spopadov v zaključni fazi.
Obdobje reintegracije ni bilo le politično dejanje, temveč izjemno čustven in boleč proces vračanja. V tem času so se začele odpirati grozljive rane vojne; leta 1996 so na Ovčari pri Vukovarju izkopali posmrtne ostanke 200 žrtev, večinoma ranjencev in branilcev, ki so bili umorjeni po padcu mesta. Kljub bolečini je proces omogočil, da so se pregnanci prvič po letu 1991 lahko vrnili na svoje domove in obiskali grobove svojih najdražjih.
Simbolni vrhunec tega obdobja je bil prihod "Vlaka miru" v Vukovar junija 1997, s katerim je v razrušeno mesto prispel takratni predsednik Franjo Tuđman. Z uvedbo kune in vključitvijo javnih podjetij v hrvaški sistem se je okupacija dokončno končala. Na slovesnosti v Zagrebu ob zaključku misije UNTAES je Tuđman takrat poudaril, da je s prihodom hrvaške oblasti na mejo na Donavi hrvaški narod potrdil svojo zmago v vsiljeni vojni, s čimer sta bili agresija in okupacija uradno končani.
