Monfalcone, v slovenščini Tržič, je mestece ob Jadranskem morju, kakih 30 kilometrov od Trsta, znano predvsem po veliki ladjedelnici, kjer med drugim gradijo potniške velikanke za križarjenja. To je ena največjih ladjedelnic v Italiji, sestavni del italijanskega ladjedelniškega holdinga Fincantieri. Nastala je leta 1907, ko se je podjetje Cosulich z Lošinja (vse je bilo takrat avstro-ogrska monarhija) odločilo za izgradnjo lastne ladjedelnice, kajti dotlej je avstrijski Lloyd naročal ladje v Združenem kraljestvu. Po prvi svetovni vojni, ko je Tržič pripadel Italiji, je ladjedelnico prevzela italijanska državna družba in zdaj je Fincantieri ena največjih ladjedelniških družb na svetu.
Ladjedelnica za gradnjo takih velikank potrebuje veliko delavcev. Ker jih v Italiji ni na razpolago, pač zaposluje ljudi iz tujine, v veliki večini iz Bangladeša. Dogaja se to, kar se je dogajalo z evropskimi izseljenci v 19. stoletju, ko so se selili čez morje s trebuhom za kruhom, na primer Slovenci v Cleveland, ki je dolgo veljal za mesto z največjim številom Slovencev na svetu. Tako je Tržič postal narodnostno mešano mesto, Italijanom (in kar nekaj pripadnikom slovenske manjšine) so se pridružili delavci iz Bangladeša, seveda muslimani, ki so s seboj pripeljali svoje družine.
Ladjedelnica v Tržiču neposredno zaposluje približno 1500 delavcev, če prištejemo vsa podjetja, ki sodelujejo pri proizvodnji in opremljanju ladij, govorimo o približno 7000 delavcih. Od teh je veliko priseljencev. Če se človek sprehodi po Tržiču, bo tolikšno prisotnost priseljencev in njihovih družin takoj opazil. Ti ljudje ne povzročajo težav, tukaj ni kriminala, navala mamil in podobnega. Oni pač tam živijo in delajo. Je pa prisotnost teh tujcev opazna na prvi pogled, kajti ženske nosijo muslimanska oblačila in se svojim navadam ne odpovedujejo.
"Mi, kristjani in muslimani, želimo delovati za mir"
Ko je bila pred nekaj več kot desetimi leti za županjo Tržiča izvoljena skrajno desna predstavnica Lige Anna Maria Cisint, so se začele težave. Nova županja je namreč sprožila pravo ofenzivo proti muslimanskim priseljencem. Odvzela jim je pravico do prostorov za zbiranje, ki jih je dala na razpolago prejšnja občinska uprava, tudi molilnic. Iz mestnega parka je odstranila klopi, na katerih so posedale predvsem ženske z otroki, tudi muslimanke, na javni plaži, v islamskih kopalkah, ki prekrijejo celotno telo, so ji bile napoti. Med italijansko desnico je postala popularna in pred dvema letoma je bila izvoljena v Evropski parlament, v Tržiču pa je ostala občinska svetnica, ker župansko mesto ni združljivo z mestom evropskega poslanca. Novi župan, ki pripada isti stranki, nadaljuje njeno politiko in jo še zaostruje. Tako je občina muslimanom odrekla pravico do dvorane, ki so jo uporabljali kot molilnico.
To pa je razburilo tudi katoličane, in goriški nadškof Carlo Roberto Maria Redaelli je dal na razpolago muslimanom dve molilnici za obrede ob ramazanu, islamskem svetem mesecu, ki, kot je poudaril, "letos sovpada s krščanskim postom". Dodal je: "Mi, kristjani in muslimani, želimo delovati za mir in graditi bratstvo v zgodovinskem času, ki ga označujejo vojne in nesoglasja."
Sicer pa evropska poslanka Cisint ni posebno priljubljena niti med svojimi političnimi zavezniki. Ko je pred dnevi tržaškemu županu Robertu Dipiazzi, ki pripada isti desničarski koaliciji, ponudila, da mu "pomaga pri reševanju težav s priseljenci", ji je rezko odgovoril, da je Trst ne potrebuje in naj ostane doma.
