Ukrajinski vojak Oleksij, pripadnik 13. brigade Nacionalne garde Ukrajine, je razkril pretresljive podrobnosti o svojem času v ruskem ujetništvu. Govori tudi o sistematičnem procesu razčlovečenja in neprestanem psihološkem pritisku, katerega cilj je bil zlomiti duha ujetnikov. Oleksij se je vojski pridružil takoj po začetku invazije, februarja 2022, njegovo služenje pa se je drastično spremenilo po zajetju med ofenzivo v regiji Harkov.
Poudaril je, da se je njegova enota osredotočala na preživetje in učinkovito opravljanje nalog. Ko so ruske sile leta 2024 sprožile novo ofenzivo, so dobili nalogo zadržati linijo in preprečiti napredovanje proti Harkovu. Ruska taktika je temeljila na masovnem topniškem obstreljevanju in uporabi dronov. Oleksij opisuje, kako so ruske enote kršile temeljna pravila vojskovanja, saj so streljale tudi med evakuacijo ranjenih in umrlih.
Posebej se spominja trenutka, ko je neoborožen poskušal izvleči truplo padlega tovariša. Kljub temu, da so ga ruski operaterji dronov jasno videli in je bilo očitno, da ne predstavlja grožnje, se je obstreljevanje nadaljevalo.
Srečanje s smrtjo in usodna telefonska številka
Tik pred zajetjem je Oleksij doživel bližnje srečanje s smrtjo, ko je ruski dron priletel neposredno v njegov rov. Naprava je padla le nekaj centimetrov od njega, a ni eksplodirala. Dron je hitro vrgel iz rova in se boril naprej. Nekaj dni pred tem dogodkom pa je storil nekaj, kar v prejšnjih letih vojne ni nikoli naredil – na pamet se je naučil telefonsko številko svoje žene. Prav ta odločitev pa mu je kasneje v ujetništvu rešila duševno zdravje in omogočila stik z družino.
Zajeli so ga 8. junija 2024, ko je njegovi enoti zmanjkalo streliva in nadaljnji odpor ni bil več mogoč. Od trenutka predaje se je začel proces dehumanizacije. Ujetniki so izgubili svoja imena in priimke. Pazniki so jih naslavljali izključno z zaničevalnimi izrazi, kot je "Hohol", kar je žaljiv izraz za Ukrajince. Namen je bil jasen: uničiti identiteto posameznika in ga prepričati, da kot oseba ne obstaja več.
Ruski zasliševalci so redno uporabljali grožnje s smrtjo. Oleksij opisuje lažne usmrtitve, ki so služile kot orodje za stopnjevanje strahu. Dvakrat so mu streljali tik nad glavo, dvakrat pa so mu prislonili pištolo na čelo in povlekli sprožilec a je bil nabojnik izpraznjen. V takšnih trenutkih se človek dejansko poslovi od življenja in verjame, da je prišel konec, pravi Oleksij.
Psihološki teror v celicah brez sonca
Fizično nasilje je spremljal preračunan psihološki pritisk. Zasliševalci so zahtevali informacije, ki jih navaden pehotni vojak ne more poznati. Zanimale so jih so lokacije protizračne obrambe. Še hujše so bile vsakodnevne besedne torture. Pazniki so ujetnikom neprestano ponavljali tri stavke: da so jih družine zapustile, da so se žene ločile od njih in da jih Ukrajina ne potrebuje več. Cilj te propagande je bil vzbuditi občutek popolne zapuščenosti in nesmiselnosti preživetja.
Razmere v zaporu so bile nečloveške. Okna celic so prekrivale kovinske plošče, zato ujetniki niso imeli občutka za čas. V celotnem obdobju ujetništva je Oleksij sonce videl le enkrat. Izgubil je 15 kilogramov, ujetnike pa so po njegovih besedah spremenili v "žive mrtvece". Bil je priča mučenju drugih, vključno s primerom, ko so ukrajinskemu vojaku s plinskim gorilnikom ožgali hrbet.
Da bi preprečil psihični zlom sojetnikov, je Oleksij včasih namerno izzival prepire. S tem je želel doseči, da so se ljudje odzvali, da niso otopeli in se zaprli vase, saj je vrnitev iz takšnega stanja izjemno težka. Do zadnjega trenutka ni vedel, da gre v izmenjavo. Z zavezanimi očmi so ga vkrcali na letalo, prepričan je bil, da ga peljejo globoko v Rusijo. Šele ko je slišal, da so pristali v Belorusiji, si je dovolil upati. Oleksij opozarja, da Rusija sistematično krši pravila o ravnanju z ujetniki in da pogosto zapira tudi civiliste.
