Ko je indijski državljan D. D., ki želi ostati anonimen, lani zapustil domovino in se odpravil na delo na Hrvaško ni pričakoval, da ga bodo na ulici pljuvali, zmerjali in fizično napadali. Njegova zgodba je le ena izmed mnogih v državi, ki se sooča s hudim pomanjkanjem delovne sile, hkrati pa s porastom ksenofobije. V letu 2025 so hrvaške oblasti izdale kar 170.000 delovnih dovoljenj, pri čemer so 40 odstotkov teh prejeli državljani Nepala, Filipinov in Indije. Ti zapolnjujejo vrzeli predvsem v turizmu, gostinstvu in gradbeništvu, sektorjih, ki so ključni za hrvaško gospodarstvo.
Kljub temu, da so ti delavci za državo nujno potrebni, se na terenu soočajo z sovražnim okoljem. D. D., je v manj kot letu dni doživel dva napada skupin mladeničev. Vpili so nanj, naj se vrne v svojo državo, in mu poskušali ukrasti dostavljalsko torbo. Kot poroča francoska tiskovna agencija AFP, postajajo takšni dogodki stalnica v državi, ki je v zadnjem desetletju izgubila 400.000 prebivalcev in se zdaj vse bolj zanaša na uvoz delovne sile iz Azije.
Krožijo fotografije poškodb dostavljalcev
Hrvaška družba, ki je etnično zelo homogena in kjer se velika večina prebivalstva izreka za katoličane, se težko privaja na val neevropskih priseljencev. Večina tujih delavcev pride brez znanja jezika in socialne mreže, kar jih dela izjemno ranljive. V skupinah na aplikaciji WhatsApp, ki jih uporabljajo dostavljalci, krožijo fotografije in zgodbe o zlomljenih čeljustih, rebrih in drugih poškodbah. Čeprav uradna statistika ne beleži natančne narave vseh kaznivih dejanj, podatki kažejo na skokovit porast napadov na državljane azijskih držav v zadnjem letu. Sindikati in podjetja za dostavo opozarjajo, da delavci mnogih napadov sploh ne prijavijo policiji zaradi strahu ali nepoznavanja postopkov.
D. D. poudarja, da nikomur ne kradejo dela, temveč želijo le živeti in delati v miru. Vendar pa se nasilje na ulicah prepleta s sistemskim izkoriščanjem s strani delodajalcev in agencij za posredovanje dela. Mnogi delavci prispejo prek zasebnih agencij, ki jim nudijo minimalno podporo, nato pa jih prepustijo na milost in nemilost trgu.
Poleg fizičnega nasilja se tuji delavci soočajo tudi z nehumanimi bivanjskimi pogoji. Krešimir Zovak iz Novega sindikata opozarja, da nekateri delodajalci ponujajo prenatrpane, nevarne in predrage nastanitve. Najemnine pogosto predstavljajo večino že tako nizkih plač. Primer indijskega dostavljavca Hasana razkriva brutalnost tega sistema. Za posteljo v sobi, ki si jo je delil s še petimi moškimi, mu je delodajalec mesečno zaračunaval 270 evrov. Če je prekršil pravila, na primer sprejel obiske, so sledile denarne kazni. Hasan, ki je delal dvanajst ur na dan, vse dni v tednu, je situacijo opisal kot čisto izsiljevanje: "V osnovi ste njihovi sužnji."
